Jednom će umrijeti
mora jednom umrijeti
i zadnji trzaj tebe
jednom mora stati
jednom mora prestati
i ja ću disati
i disati
udahnut ću sve zrakove što sam ih
propustila.
Jednom će zauvijek
nestati sjećanje
sjećanje nestaje
lažu nas da traje
samo tijelo pamti
pamti jako pamti teško
pamti stvarno.
Jednom.
Jednom će nestati
strašni behari koji podsjećaju
na maj u kojem sam te
vjerujem
voljela
i otpast će latice kao što otpada
sa grudi bijeli čemer.
Jednom, Dijala Hasanbegović
V dvajsetih letih odkar sva postala starša, sva s soprogom po sili razmer razvila poseben družinski
režim obeleževanja prazničnih dni. Oba rojena v 70. letih sva, kot pristna otroka jugoslovanskega
socializma, prvih petnajst let skupnega življenja s srcem in dušo praznovala štiri praznike. To so 1.
januar, kot simbolični zaključek »starega« in začetek »novega« življenjskega cikla, 8. marec, kot
feministično svetinjo »novega« humanizma, ki neguje idejo o skupnem človeštvu ljudi vseh spolov, 1.
maj, kot socialistično svetinjo in vir skupne delavske zavesti, in 29. november, kot republikansko
svetinjo južnoslovanskih političnih skupnosti, ki je ekvivalent 4. juliju v ZDA in francoskemu 14. juliju.
Do ostalih prazničnih dni bodisi verskega bodisi (etno)nacionalnega značaja sva gojila bolj ali manj
indiferenten odnos. Tako so nama krščanski (Velika noč, Božič…) in muslimanski (ramazanski in
kurban-bajram) prazniki pomenili približno enako kot Kitajsko novo leto, državne praznike
novonastalih držav pa sva obeleževala z zdravo dozo patriotizma, kakršnega gojiva do planeta Zemlja,
ki ima svoj dan 22. aprila. Po tem, ko sva rodila hčerko, ki sva jo, kot vsi novopečeni starši sodobnega
Zahodnega sveta častila kot božanstvo, se je tudi 1. december, kot hčerkin rojstni dan, uvrstil na seznam družinskih praznikov.
Čaščenje boginje Jin (tako je hčerki ime) kot največje družinske svetinje
je trajalo celih deset let, ko se ji je pridružil še sin kot androgino božanstvo.
Avtorica: Adela Jušić, vir: AFŽ arhiv
Družinska idila, ki sva jo s soprogom negovala z zavestno izolacijo najinih otrok pred hetero-
patriarhalnimi vplivi, ki so nam jih vsiljevale sorodstvene, verske in državne institucije, in pred tržnimi
(kapitalističnimi) vrednotami, pa, seveda, ni mogla trajati prav dolgo. Najina indiferentnost do
verskih, etno-kulturnih in nacionalnih praznikov, ki jih obeležujejo skupnosti izven našega hermetično
zaprtega družinskega kozmosa, je bila prvič resneje izzvana, ko je hči okrog četrtega leta starosti
izrazila željo, da bi, tako kot praznujejo njeni prijatelji in prijateljice v vrtcu, tudi naša družina
praznovala Veliko noč in Božič. Ker se je čutila prikrajšano v primerjavi z otroki iz slovenskih katoliških
družin, me je nekoč vprašala: »Mami, zakaj mi ne hodimo v cerkev?«
V njenem glasu sem zaznala očitek, ki bi pri meni, če bi bila »dobra« mama, moral izzvati občutek
krivde. Ampak, ker smo feministke po vseh kriterijih patriarhalne družbe »slabe« mame, nisem
začutila niti kančka krivde. Pa vendarle, kako štiriletnemu otroku odgovoriti na tako »preprosto«
vprašanje? Eno je bilo postavljanje mej in pravil, da se ne more igrati z barbikami, da ne more hoditi
po svetu našemljena v roza oblekice, da ne more gledati risank, kot so winksice in disneyevske
žajfnice. S soprogom sva ji za zgled dajala Piko nogavičko: »Ti si najmočnejša deklica na svetu, tako
kot Pika nogavička«, sva ji govorila. Nekaj povsem drugega pa je, kako pojasniti otroku v razvojni fazi,
ko se rojeva njegova osebnostna struktura, zakaj njegova družina ni »normalna« družina in kakršne
so družine drugih otrok.
Jin se je, kot vsi otroci v zakonskih in partnerskih zvezah, ki jim na Balkanu poljudno pravijo »mešani
zakoni«, zelo zgodaj zavedala razlik med soprogovo (katoliško) in mojo (muslimansko) družinsko
tradicijo. S soprogom sva ji pojasnila razlike na ravni poimenovanj sorodstvenih vezi, na primer, da
starejši sorodnici, ki ji slovenski otroci pravijo babica, v soprogovi družini rečejo »baba«, v moji pa
»nena«, v tatijevi družini očetovemu in maminemu bratu pravijo »striko« in »ujak«, v moji družini pa
»amidža« in »dajdža«. Zato sem se lahko na njeno vprašanje, zakaj ne hodimo v cerkev, elegantno
izognila s pojasnilom, da se naj o tem zmeni s tatijem, ki je edini katolik v naši družini in ki ima vse
katoliške zakramente; no, vse razen cerkvene poroke. Jaz, kot rojena muslimanka, pač ne vem veliko
o krščanskih verskih praznikih, sem jo zvito odslovila. Od takrat naprej soprog z otrokoma barva
velikonočna jajčka, pri čemer pa sem sama, kot muslimanka v naši družini, upravičeno izvzeta. Po
drugi strani pa se mi ni zdelo pravično, da bi hčerki zamolčala pravo resnico o tem, zakaj v naši družini
ne praznujemo verskih praznikov. »V naši družini praznujemo druge praznike. Mi praznujemo novo
leto, dan žensk, praznik dela in dan republike«, sem ji razložila. »Saj že veš, da v naši družini daril ne
prinaša noben od treh bradatih mož, ampak Babica mrazica. Ko boš večja, ti bova s tatijem več
povedala, zakaj je tako.« To, da bosta s tatijem barvala velikonočna jajčka, ji je v tistem trenutku
povsem zadostovalo. Prav tako ni več postavljala vprašanj glede našega (ne)obiskovanja sakralnih
objektov. Se je pa cela zgodba ponovila s sinom kakšnih deset let kasneje.
Z leti se je hči vedno bolj zavedala, da njena starša nista povsem »normalna«, zaradi česar se je
pogosto čutila prikrajšano v primerjavi z drugimi otroki, ali pa celo osramočeno. Tako je v drugem ali
tretjem razredu želela obiskovati baletni krožek, skupaj z ostalimi sošolkami iz razreda, kar pa sem ji
prepovedala. Ker je že razumela, da njena starša prisegata na feministično vzgojo, sem jo podučila, da
balet predstavlja teror nad ženskim telesom. »Če želiš plesati, te vpiševa v plesno šolo«, sva ji dala
razumno alternativo. V sedmem ali osmem razredu pa se je zgodil incident, ko je po mojem
dokončno sprejela, da sta njena starša izgubljena primera. Zgodilo se je na šolski predstavitvi iz
geografije, na kateri je vsak učenec in učenka predstavil_a eno evropsko državo. Pred začetkom
predstavitev pa je razredničarka v patriotskem duhu pozvala vse prisotne, da skupaj zapojemo
Zdravljico. Ker sem sama prisostvovala na različnih slavnostnih priložnostih, na katerih smo poslušali
ali peli slovensko himno, lahko stoično sodelujem pri tem ritualu. Poleg tega pa sem prepričana, da bi
etnični_e Slovenci_ke vzrok za nesodelovanje pri petju Zdravljice pripisovali temu, da sem Bosanka
oziroma čefurka in da zato ne gojim patriotskih čustev do slovenske države. Kar bi bil, seveda,
povsem napačen zaključek, zaradi česar jim tudi nočem dajati povoda. Zato sem sama pridno vstala
in z ostalimi starši veselo odpela »Žive naj vsi narodi…«, soprog pa je obsedel kot okamenel. Hči, ki je
bila na odru skupaj s sošolci in sošolkami in njihovo razredničarko, je bila, vsa rdeča v obraz, vidno v
zadregi. »Kaj se res ne moreš pretvarjati zaradi mene?« je po šolskem dogodku ogorčeno očitala
soprogu. »Veš, kako me je bilo sram, ko edini v dvorani nisi vstal?« »Vem«, ji je soprog mirno
odgovoril, »v življenju sem se vstajal samo na eno himno. Ta zabloda me je zelo drago stala«.
Kljub temu da tega dogovora nisva nikoli eksplicitno sklenila, je med nama obveljalo nekakšno tiho
pravilo: on z otrokoma barva velikonočna jajčka in opravlja podobne verske rituale, ki v naši družini
nimajo nobenega globljega smisla, jaz pa sem zadolžena za izvajanje patriotskih obredov, ki nam jih
nalaga sekularna slovenska država. Ob tej priložnosti sem presodila, da je napočil pravi trenutek, da
hčerki pojasniva, da verskih in nacionalnih praznikov v naši družini ne obeležujemo ne iz
nespoštovanja do teh, temveč zato ker, ne glede na to da slavijo bratstvo, ljubezen, enakost in mir,
dejansko poveličujejo le eno versko, kulturno, narodno… skupino ljudi. Prazniki, ki jih slavimo v naši
družini, pa izhajajo iz humanistične tradicije, ki presega delitve med ljudmi in ki zavrača vse družbene
privilegije, pa naj bodo to patriarhalni privilegiji, kapitalistično kopičenje bogastva z izkoriščanjem
delavk in delavcev ter naravnih virov, ali podedovani privilegiji kraljev, carjev, cesarjev in podobnih.
Naša družinska tradicija nima ne institucij, ne svečenikov in svečenic, ne državnikov in državnic, ne
himne, ne zastave, ne molitev, ne manter. Prav tako ne pozna barvanja jajčk, materialnega
obdarovanja in čaščenja kultov osebnosti. Vse, kar naša tradicija premore, so ljubezen, sočutje in skrb
za sočloveka, za vse žive vrste, za naravo in za planet. Skratka, nič takega, kar bi bilo v svetu, v
katerem živimo, in v času popolnega duhovnega opustošenja resnično vredno. Zato se je 1. maj, ko
obeležujemo dan dela, ohranil kot šop svetlobe že davno ugasle zvezde. A nam, ki še nismo obupali
nad boljšim svetom, njena svetloba še naprej osvetljuje pot. Pot miru in ljubezni, po kateri bodo
pogumno stopali tudi naši otroci.