Že skoraj 20 let spremljam boj Bosancev in Hercegovcev proti izgradnji 471 malih hidroelektrarn (z nazivno močjo do 10 MW) in pet hidroelektrarn (z nazivno močjo 10 – 60 MW) na več kot sto bosanskih in hercegovskih rekah. Podivjana gradnja malih hidroelektrarn nikakor ni značilna samo za Bosno in Hercegovino, temveč je sestavni del megalomanskega načrta izgradnje več kot 3.400 (v glavnem malih) hidroelektrarn po vsej Jugovzhodni Evropi, od katerih je najmanj 1.595 ali 45% bodisi načrtovanih bodisi so v različnih fazah izgradnje na varovanih območjih ali na mednarodno priznanih območjih z visoko biodiverzitetno vrednostjo, vključno 245 v narodnih parkih in 597 v območjih Natura 2000. Da bi ponazorili magnitudo ekološkega barbarstva najhujše vrste, sta ga nevladni organizaciji Euronatur in RiverWatch poimenovali hidroelektrarni cunami. Pri tem ekološkem barbarstvu sodeluje na stotine investitorjev, tako zasebnih kot javnih, med katerimi najdemo tudi slovensko podjetje Petrol Power d.o.o..
Tisto, po čemer pa Bosna in Hercegovina izstopa, je, da so aktivisti_ke in državljani_ke dosegli, da je parlament Federacije BiH s spremembo zakonodaje poleti 2022 prepovedal izgradnjo novih malih hidroelektrarn v Federaciji BiH. Sprejem zakona v Domu narodov Federacije BiH, ki ga je podprlo 33 delegatov in z enim vzdržanim, je rezultat večletnega boja aktivistov in aktivistk ter nevladnih organizacij, združene v Koalicijo za zaščito rek BiH, ki so zbrali okoli 56.600 podpisov državljanov in državljank iz številnih lokalnih skupnosti, ki so se uprle izgradnji malih hidroelektrarn.
S soprogom, ki je odraščal v Konjicu, biseru na Neretvi, sva proslavljala zgodovinsko zmago za rešitev na stotine neokrnjenih gorskih rek. Opogumljena z veliko zmago na referendumu za vodo, ki so jo izbojevale slovenske okoljske nevladne organizacije v juliju 2021, sem z velikim optimizmom vstopila v kampanjo za lokalne volitve v Ljubljani jeseni 2022. Za kandidaturo na županskih volitvah sem se odločila po tem, ko je župan Zoran Janković pompozno najavil stari-novi projekt izgradnje sežigalnice odpadkov v Ljubljani v juliju 2022. Zavedajoč se, da Zoran Janković, ki vodi Ljubljano vse od leta 2006, na lokalnih volitvah ne bo imel resnega tekmeca ne na mainstream levi-sredini, ne na desni opoziciji, smo v Vesnini ljubljanski skupini dali pobudo za oblikovanje ljubljanske levo-zelene alternative na prihajajočih lokalnih volitvah. Pobuda je, žal, propadla, kar je zelo verjetno prispevalo h klavrnemu izkupičku leve opozicije v Mestnem svetu, ki je skupaj osvojila le 13 odstotkov oziroma 6 svetniških mandatov (Levica – 4, Pirati – 1, Vesna – 1). Kakorkoli že, v nedeljo zvečer, 21. novembra 2022, ko so prvi objavljeni rezultati kazali, da bom izvoljena v Mestni svet, sem bila prepričana, da bomo bogato znanje in izkušnje, ki jih premoremo v VESNI, vpregli v boj proti sežigalnici odpadkov v Ljubljani. Moje prepričanje se je porušilo že naslednji dan, ko so mediji objavili novico, da Mestna občina Ljubljana načrtuje nadaljevanje izgradnje kanala C0 na območju vodonosnika Ljubljansko polje.
Kot sveže izvoljena zelena svetnica sem se že navsezgodaj zjutraj 23. novembra narisala na Ljubljanskem polju, kjer sem v nejeveri opazovala razplet dogodkov. Odvetnik MOL Primož Krapenc je koordiniral delavce, ki naj bi ogradili delovni pas za potrebe ureditve gradbenega koridorja za gradnjo kanala C0 na odseku med Brodom in Ježico, odvetnika lastnikov zemljišč ob poti pa poskušal odsloviti z besedami, češ, da z oviranjem gradnje »stroški nastajajo Ljubljančanom in Ljubljančankam«. Besedni duel med obema odvetnikoma pa je kot kakšen kup nesreče opazoval policist komandir, ki je na Krapežev poziv policiji za asistenco le konstatiral: »To pomeni, da ti ljudje ovirajo…« Pripadnik taiste slovenske policije, ki je, kot je pokazal izredni nadzor nad ravnanjem policistov, v letih 2020 in 2021 večkrat uporabila prekomerno in nesorazmerno silo na protestih v Ljubljani. Na protestu proti Socialnemu čiščenju Ljubljane, ki je sledil nasilni deložaciji uporabnikov in uporabnic AT Rog 19. januarja 2021, sem tudi sama na lastni koži izkusila vso brutalnost Hojsove policije. Ob protestu lastnikov zemljišč na Ljubljanskem polju dne 14. decembra 2022 pa sem policijsko nasilje nad Alešem Mrzelom tudi dokumentirala.
Ampak, nič od zgoraj naštetega me ni tako šokiralo kot tisto, kar se ni zgodilo po teh dogodkih. Oziroma, če sem povsem natančna, šokirala me je indiferentnost, da ne rečem brezbrižnost na tisoče levo-liberalnih Ljubljančank in Ljubljančanov, ki so 105 petkov (2020-2022) vztrajno protestirali in kolesarili proti Janševemu režimu. Še bolj pa me je šokiral molk okoljskih nevladnih organizacij, ki so bili gonilna sila pri referendumu za vodo julija 2021, in nevladnih organizacij na področju varstva človekovih pravic, povezanih v Pravno mrežo za varstvo demokracije, ki je za svoja prizadevanja pri varstvu demokracije in vladavine prava v juniju 2022 prejela nagrado Državljan_ka Evrope, ki jo podeljuje Evropski parlament. Bolj ko sem pisala in rotila cvetober ljubljanskih urbanih levičark in levičarjev, glasnejši je bil njihov molk. Edini, ki so javno spregovorili proti izgradnji kanala C0, je bila peščica posameznikov in posameznic iz platforme Ljubljana Odprto Mesto.
Kako je to mogoče? sem se spraševala več kot eno leto. Kako je mogoče, da so taisti ljudje, ki so z vsemi silami branili pravico do pitne vode vseh Slovencev in Slovenk, tako neznosno brezbrižni, ko mestna oblast, v spregi z državnimi institucijami in Evropsko komisijo, neposredno ogroža glavni vir pitne vode za Ljubljano? V prvih mesecih po lokalnih volitvah, ko se je okoljski konflikt ponovno razplamtel, sem se tolažila, da imamo opravka s kolektivno utrujenostjo po hudi krizi (crisis fatigue). Navsezadnje, dve leti upravljanja doktrine šoka a la Janša je celotno nacijo pripeljal do roba kolektivne blaznosti, ki ni ponehala niti z odhodom Janševe vlade, temveč se je agonija zaradi SDSovih referendumskih pobud vlekla vse do konca leta 2022. Nasprotno pa se je ljubljanska politična desnica (SDS, NSi, Gibanje za otroke in družine, SLS) kaj hitro zmobilizirala in začela z rednimi protesti proti kanalu C0 pred sejami mestnega sveta. Zato sem si molk na ljubljanski levi sceni lani spomladi začela tolmačiti, da morda trpi za nekakšno paralizo, ki je pogost pojav v globoko polariziranih družbah? Ob tej neznosni brezbrižnosti na levici sem prekinila z javnim bojem in, ob podpori peščice kolegov in kolegic v ljubljanski Vesni, začela biti boj proti odgovornim institucijam in odgovornim političnim funkcionarjem (kazenske ovadbe proti trem županom in proti nekdanjemu ministru za okolje in prostor).
Razočarana nad ljubljanskim močvirjem, sem ponovno začela bolj pozorno spremljati boj za rešitev rek na Balkanu. In, namesto s politično zeleno-levico, sem se začela povezovati z ljudmi, ki se borijo za slovenske reke. Tako sem spoznala čudovito ekipo iz umetniškega projekta Varuhinje rek, da bi z njihovo pomočjo navezala tudi stik s Koalicijo za zaščito rek BiH. Pred nekaj dnevi pa sva se s soprogom, po zaslugi varuhov rek Alje in Erika, tudi srečala z ustanovitelji državljanske iniciative “Neretvica – Pusti me da tečem!”. Gre za množično platformo, ki je bila ustanovljena v začetku leta 2020 s ciljem ubraniti reko Neretvico pred uničenjem, ki bi ga povzročila gradnja kar 15 malih hidroelektrarn na Neretvici in njenih pritokih.
Platforma »Neretvica – Pusti me da tečem!« je, ob množični podpori državljank in državljanov iz vse Bosne in Hercegovine, 1. junija 2020 blokirala most na Goranskem mostu in s tem gradbeni mehanizaciji preprečila prehod do lokacij, na katerih je bila načrtovana gradnja malih hidroelektrarn Gorovnik ušće in Srijanski Most. Predsednik Koordinacijskega odbora za zaščito Neretvice Sead Hakalović je investitorjem iz JP Elektroprivreda BiH d.d. in njihovim partnerjem ob tej priložnosti sporočil: »Ne vračajte se in ne nadlegujte ne nas, ne sebe! Tukaj je 20 fantov, ki so podpisali, da so za reko pripravljeni dati svoje življenje.« Oboroženi zgolj s pogumom, solidarnostjo in sloganom “Voda ali kri” je platforma »Neretvica – Pusti me da tečem!«, ki je v naslednjih letih prerasla v državljansko gibanje, ki danes šteje že več kot sedem tisoč članov in članic, po treh letih in pol vztrajne pravne bitke dosegla precedenčno zmago. V septembru 2021 je pravni tim dosegel odpravo gradbenega dovoljenja, ki ga je izdala Občina Konjic, v začetku leta 2022 pa so prenehala veljati vodna soglasja. V juniju 2022 so prenehala veljati okoljska soglasja za male hidroelektrarne, ki ga je izdalo federalno Ministrstvo za okolje in turizem, v marcu 2023 pa je Kantonalno sodišče razveljavilo okoljska soglasja za mali hidroelektrarni na Neretvici Gorovnik ušće in Srijanski Most. V juniju 2023 je platforma »Neretvica – Pusti me da tečem!« prejela tudi informacijo, da je JP Elektroprivreda BiH d.d. prekinila koncesijsko pogodbo z Občino Konjic.
Pred nekaj dnevi sem dobila priložnost spoznati neutrudne borke in borce za Neretvico, med drugimi tudi podpredsednika združenja »Neretvica – Pusti me da tečem!« Safeta Sarajlića, ki je postal ikona boja za rešitev bosanskih in hercegovskih rek pred ekološkim barbarstvom. 54-letni Safet z obema amputiranima nogama, ki se je na invalidskem vozičku postavil pred bagre, je o barbarstvu nad rekami nekoč dejal: »To je amputacija. To ni hidroelektrarna.« Potem, ko sem v pogovoru z njimi opisala, kako mestne oblasti z gradnjo kanalizacijskega kanala C0 preko vodonosnika Ljubljansko polje ogrožajo glavni vir kakovostne pitne vode za mesto Ljubljana, in da se tudi po letu in pol izčrpavajočega boja z mlini na veter borke in borci za ljubljansko pitno vodo še vedno soočamo s popolnim molkom mainstream medijev in okoljskih nevladnih organizacij.
Ljudje na Balkanu gojijo predstave o Sloveniji kot o urejeni evropski državi, v kateri ni skorumpiranih in pokvarjenih politikov in političark, zato so bili bosansko-hercegovski_e kolegi_ce nemalo presenečeni nad našimi tegobami. Zavedajoč se, da je peščici aktivistk in aktivistov v borbi z institucionalizirano korupcijo uspelo samo zaradi množične mobilizacije, je Safet kaj hitro pronicljivo diagnosticiral resnost ljubljanske bolezni rekoč: »Pa vi ste v slabšem položaju kot mi!« Ko sem kasneje premišljevala o njegovih besedah, sem si morala priznati grenko resnico, da je moj soprog Mario, ki je iste starosti kot Safet, imel prav. Mario, ki ga je Safet takoj prepoznal in pospremil z besedami »ma, sjećam se ja tebe ispred rata«, je že na začetku boja proti kanalu C0 v svojem tipično bosanskem stilu ljubljanske levičarke in levičarje ožigosal za navadne »miševe« (slov. miši). Ta kategorija pa v brezkompromisni družbeni klasifikaciji, ki jo Bosanci_ke in Hercegovci_ke, ki sami sebe uvrščajo med »raju«, uporabljajo pri razločevanju med »rajo« (družbeno skupino, ki jo odlikuje moralna spodobnost in pripadnost) in »papci«, predstavlja pomilovanja vredno družbeno podskupino papaka.
Po definiciji prof. dr. Armina Škrba »papak« vedno ostaja papak ne glede na vse poskuse približevanja (z obnašanjem) »raji«, »papci« se (kot karakterne značilnosti in po načinu obnašanja, govorjenja, oblačenja itd.) delijo na »šupke« (slov. ritne odprtine), »primestne papke (krkane)«, »papčine«, »seljobere« (slov. kmetavzarje), čisto posebna podkategorija pa so »miševi«. Če nekdo iz raje za nekoga reče »on_a je miš«, s tem želi reči, da gre za majhne, patetične duše ali da nimajo moralnih kvalitet, pri čemer pa to nima nič opraviti s telesnimi lastnostmi (višina, teža), geografskim poreklom, družbeni statusom, spolom, niti ni povezano z intelektualnimi zmožnostmi »miša«. Na splošno se z etiketo »miša« označuje vse kategorije ljudi, ki o ničemer nimajo svojega mnenja ali stališča. Posebno podkategorijo tvorijo »miševi mekinjaši«, kar bi v dobesednem slovenskem prevodu pomenilo »miši, ki se hranijo z otrobi«. Ta je najuspešnejša med vsemi mišmi, za svoj uspeh pa se lahko zahvalijo oderuštvu, pohlepu in s tem, da lezejo drugim v riti, s čimer korumpirajo vse okoli sebe, vse s ciljem, da se »zredi« oziroma da pridobi navidezno bogastvo. Tretja podkategorija »miševa« je »miš đamijski« (slov. džamijski miš), označuje pa »malega« človeka, ki redno obiskuje džamijo, vendar ne zaradi vere ali molitve. Ta se rine v prve vrste in kot senca spremlja »pomembneže« in pogosto poskušajo vzpostaviti vezi s politiki in političarkami. »Miš gvožđar« (slov. miš, ki se hrano z železnino) pa je po mnenju dr. Škrba najbolj zanimiva in neškodljiva vrsta papaka. V ničemer niso uspeli, telesno so slabotni, psihično in karakterno pa podhranjeni (kot miška v železnini). Povsem nenevarni so, a raja jih kljub temu ne ceni, saj ve, da v situacijah, ko postane vroče, na njih ne gre računati.
Ob grenkem spoznanju, da živim v mestu, v katerem ni prave »raje« oziroma, da je teh ljudi tako malo, da jih lahko prešteješ na prste obeh rok, sem prvič podvomila v smiselnost boja za ljubljansko pitno vodo. Kajti, edini v tem mestu, za katere sem prepričana, da so pripravljeni dati svojo kri za vodo so Ježičanke in Ježičani, lastnice in lastniki zemljišč, ki jih je MOL razlastila, ne da bi z njimi dosegla dogovor o odškodnini. Po srečanju s Safetom, Arnelom, Lejlo, Tanjo, Oliverjem, Robertom in z drugimi borkami in borci za bosanske in hercegovske reke sem podvomila tudi o smiselnosti nadaljnjega političnega delovanja in boja za dobro življenje v Ljubljani nasploh.