Časopis Dnevnik je dne 5. 6. 2024 objavil odprto pismo Slovenske škofovske konference (v nadaljevanju: SŠK), v katerem dr. Andrej Saje, predsednik SŠK, nasprotuje predlogu Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (v nadaljevanju: ZPPKŽ), o katerem bomo državljanke in državljani čez nekaj dni odločali na referendumu. V svojem pismu se dr. Saje sklicuje na izjavo, ki so jo slovenski škofje podpisali skupaj z drugimi verskimi skupnostmi in v kateri so zapisali, da je »tako z etičnega kot verskega vidika takšno dejanje nedopustno, uvajanje možnosti samomora s pomočjo pa pomeni družbeno odpoved skrbi za najbolj ranljive«. Zato dr. Saje v imenu vseh slovenskih (predvidevam katoliških?) škofov ponovno poziva vse državljane, »da kot narod resno razmislimo o dolgoročnih posledicah, ki čakajo našo družbo v primeru uzakonjenja takšnih praks«. Glede na to da sem primer človeka, ki ga oziroma jo je kalifornijski filozof dr. Eric Perl označil kot »misleče bitje« (angleško thinking being), z veseljem sprejemam vabilo dr. Sajeta k razmisleku o etičnih dilemah, ki jih ZPPKŽ odpira.
Dr. Saje ne pove, zakaj naj bi bil ZPPKŽ etično nesprejemljiv, zato sem preverila, kaj o etičnih vidikih prekinitve življenja na zahtevo pove skupna izjava, ki so jo 19.12.2023 poleg SŠK podpisali tudi predstavniki Binkoštne cerkve, Evangeličanske cerkve Augsburške veroizpovedi, Islamske skupnosti v RS, Judovske skupnosti Slovenije, Makedonske pravoslavne cerkve in Srbske pravoslavne cerkve. Vendar tudi skupna izjava – razen splošnih fraz o tem, da je »naš čas zaznamovan z etičnimi dilemami« in da je zakonsko uvajanje možnosti samomora s pomočjo »etično nesprejemljiv ukrep pomoči neozdravljivo bolnim v naši družbi« – o etični vsebini pravice do zdravniške pomoči pri končanju življenja ne pove ničesar. Zato sem se po »pomoč« zatekla k stališču Komisije RS za medicinsko etiko (v nadaljevanju: KME RS) z dne 3.5.2023, v katerem je KME RS zapisala, da ocenjuje, da ZPPKŽ »spremlja visoko etično tveganje«, zaradi česar mu tudi soglasno nasprotuje. Kot je razvidno iz utemeljitve, KME RS v svojem stališču opozarja, da »nekatere rešitve« ZPPKŽ »odpirajo pomembna etična vprašanja«, in v nadaljevanju dodaja, da ZPPKŽ »zdravnike obremenjuje s storitvijo, ki ji Kodeks zdravniške etike izrecno nasprotuje«, ter da ZPPKŽ »s tem uvaja stanje, ko bodo zdravniki ravnali v skladu z Zakonom, a v nasprotju z etičnimi načeli svojega poklica«.
Ker pa KME RS v svojem stališču ni navedla, katera etična načela zdravniške etike naj bi ZPPKŽ kršil, sem jih poskusila locirati v Kodeksu zdravniške etike (v nadaljevanju: KZE). Kot sem ugotovila, KZE v uvodu vsebuje zdravniško obljubo, s katero se vsak_a zdravnik_ca in zobozdravnik_ca zaveže, da bo »Najvišja zapoved pri (njegovem / njenem) ravnanju ohranjanje in obnavljanje zdravja ter preprečevanje in lajšanje trpljenja«. V poglavju »Zdravniška pomoč v zadnjem obdobju življenja« pa KZE zdravnikom prepoveduje evtanazijo in pomoč pri samomoru (29. člen). Kljub temu da KZE ne omenja Hipokrata, grškega antičnega zdravnika (okoli 460-370 pr. n. št.), je tako iz forme kot iz vsebine prisege Slovenske zdravniške zbornice razvidno, da gre za prilagoditev Hipokratove prisege, ki velja za nekakšno etično biblijo zahodne medicine vse do današnjih dni.
Če jo pobliže pogledamo, vidimo, da Hipokratova prisega zdravnikom (zdravniški poklic je bil v času in družbi, v kateri je živel Hipokrat, dovoljen le moškim), poleg pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, prepoveduje še vse kaj drugega. Tako v 5. točki, v kateri Hipokrat prisega, da ne bo »nikoli nikomur – tudi ko bi me prosil – zapisal smrtne droge ali ga z nasvetom napeljeval na tako misel«, še dodaja »prav tako ne bom nobeni ženski dal pripomočka za uničenje telesnega ploda«. Nadalje, v 7. točki Hipokratova prisega zdravnikom prepoveduje izvajanje kirurških posegov in jih napotuje, da naj bolnike, ki trpijo za (ledvičnimi) kamni, prepustijo »delovnim možem, ki jim je ta stvar poklicno opravilo«, v 8. točki pa nalaga, da se vzdržijo »vsake zavestne in pogubne krivice, posebno pa spolnega občevanja z ženskami in moškimi, svobodnimi in sužnji«.
Skratka, izvirna Hipokratova prisega razkriva, da je, tako kot je to besedilo treba brati v duhu časa in družbenih norm, v katerih je prisega nastala, tudi KZE, ki ga je skupščina Zdravniške zbornice Slovenije (v nadaljevanju: ZZS) sprejela 12.12.1992 in dopolnila 24.4.1997, in ki je bil prenovljen, usklajen s Slovenskim zdravniškim društvom, sprejet 6.10.2016, dokument, ki odraža duh časa na prehodu iz 20. v 21. stoletje. Zato gre pri skrivanju za zdravniško poklicno etiko za grobo manipulacijo slovenske javnosti tako s strani KME RS in ZZS kot tudi s strani dr. Andreja Sajeta in ostalih verskih dostojanstvenikov. Žal, a naši monoteistični verski voditelji so, kot že neštetokrat v preteklih tisočletjih, ponovno dokazali, da ne razumejo skrivnosti človeškega življenja in smrti. Kajti, če bi jo razumeli, bi tudi vedeli, da je koncept življenja, ne pa koncept smrti tisti, ki odgovarja na vprašanje »pravice do smrti«. Kot je v eseju »Pravica umreti« (1978) zapisal nemški filozof judovskega rodu Hans Jonas (1903-1993): »Če resnično razumemo (pravico do življenja), ta vključuje tudi pravico do smrti«.
