Predsednica Republike Slovenije Nataša Pirc Musar je v govoru na slovesnosti v počastitev dneva državnosti slovenske državljanke in državljane ter prebivalke in prebivalce nagovorila z zaskrbljujočim sporočilom:
»Na obzorju so temni oblaki; grozi ujma, najhujša po drugi svetovni vojni. Nanjo moramo biti pripravljeni kot še nikoli doslej. A prebrodimo jo lahko samo skupaj.«
Prepričani smo, da so svarila slovenske predsednice utemeljena in upravičeno se bojimo, da bo po evropskih volitvah prišlo do nadaljnjega nasprotovanja okoljskim politikam in poglobitve varčevanja. V evropski politiki se je okrepil narativ, ki zoperstavlja preživetje evropskih delavcev, zlasti kmetov, proti okoljski zakonodaji. Podobe gnojnice, ki se kopiči pred vrati uradnikov in na cestah, ki jih blokirajo traktorji, se primerjajo s podobami aktivistov za podnebno pravičnost. Takšno ozko razumevanje je zavajajoče in dodatno polarizira javno razpravo med tistimi, ki gledajo na gospodarstvo in okolje kot na nasprotujoči si dimenziji človekovega razvoja, in tistimi, ki gledajo na gospodarstvo kot na sestavni del narave.
Smo predstavniki slednje skupine, saj se zavedamo, da sta izčrpavanje ekosistemov ter izkoriščanje kmetov, delavcev in skupnosti v Evropi in po svetu posledica istega gospodarskega narativa. Jedro naših sedanjih kriz je neusmiljeno prizadevanje za gospodarsko rast, od katere ima korist le peščica na račun mnogih.
Reševanje socialnih in ekoloških kriz, s katerimi se danes soočamo Evropejci in Evropejke, zahteva temeljito preoblikovanje naših gospodarstev. To pomeni spremembe v fizični infrastrukturi – gradnjo sončnih kolektorjev in vetrnih turbin za zagotavljanje dostopa do čiste energije ter reorganizacijo načina zadovoljevanja osnovnih potreb, kot so hrana, stanovanja in prevoz. Zahteva pa tudi velike družbene inovacije. V izgradnji blaginje onkraj rasti vidimo alternativo dosedanji paradigmi razvoja, ki je uničujoča za okolje in je družbeno krivična.
Nebrzdana gospodarska rast nas vodi naravnost v ekološki zlom
Prevladujoča politična pripoved pravi, da rast potrebujemo za “zeleni” prehod in socialno blaginjo. V tej zgodbi so naložbe v javne storitve in zeleno infrastrukturo “luksuz”, ki si ga lahko privoščimo, če bo le dovolj gospodarske rasti, in ne nujne dobrine, brez katerih nihče od nas ne more shajati.
Trenutna strategija Evrope je, da si prizadeva za večjo rast z dobičkonosnimi podjetji in eksponentno industrijsko proizvodnjo, pri čemer stavi na špekulativne tehnologije za blaženje vplivov na okolje in upa, da bo ustvarjeno bogastvo “steklo navzdol” s plačami in prerazporeditvijo. Vendar se je izkazalo, da ta strategija ni uresničljiva tako z okoljskega kot tudi ne s socialnega vidika. Namesto tega smo priča kroničnemu pomanjkanju potrebnih javnih naložb ter vse večji koncentraciji tržne moči in bogastva, kar povzroča vse večje družbeno-ekonomske neenakosti in krizo življenjskih stroškov, ki je zajela Evropo.
Nebrzdana gospodarska rast nas vodi naravnost v ekološki zlom. Raziskave kažejo, da popolne ločitve rasti (ali bruto domačega proizvoda) od rabe energije in materialov ne dosegamo dovolj hitro, da bi dosegli podnebne cilje. Brez rasti bi se naš sedanji sistem znašel v recesiji, vendar ravno zato moramo sistem spremeniti. Odvisnost naših gospodarstev od nenehne rasti je temeljni vzrok netrajnostnega ekstraktivizma in izkoriščanja po vsem svetu. Največji politični izziv našega časa je premagati odvisnost od rasti: zmanjšati rabo snovi in energije, da bi preprečili podnebno katastrofo, hkrati pa prestrukturirati naše sisteme socialne varnosti v smeri odpravljanja neenakosti in zagotavljanja blaginje ljudi.
Zoperstavljanje težav evropskih kmetov proti Evropskemu zelenemu dogovoru
Kot so pokazale evropske volitve, je postavljanje socialne varnosti proti zeleni tranziciji omogočilo vzpon skrajne desnice ter okrepilo njen glas in podporo med volivci. Letošnji protesti kmetov so pretresli Evropo in po vsej Evropi se soočamo s konservativnim odzivom. V odgovor na to obsežno mobilizacijo proti Evropskemu zelenemu dogovoru so bili predpisi o varovanju okolja, kot je uporaba pesticidov, pragmatično okleščeni in bojimo se, da se bo napad na Evropski zeleni dogovor v naslednjem političnem mandatu še okrepil.
Takšen odziv politike ne upošteva bistva zahtev kmetov in namesto tega služi interesom velikih evropskih kmetijskih podjetij. Pravične cene in dohodki kmetov zahtevajo sistem, ki preprečuje uvoz izdelkov z nizkimi standardi, ceni lokalno pridelavo hrane in zagotavlja, da posredniki ne pobirajo dobička na račun proizvajalcev. Navsezadnje, kako si lahko jemljemo pravico, da se pri pridelavi hrane zanašamo na tla, vodo in delo drugih, ko pa zaradi številnih groženj prehranski varnosti le-te tudi sami potrebujejo? Prizadevati si moramo za dostojanstveno kmetovanje in prehransko suverenost, kar je mogoče doseči le z demokratizacijo gospodarstva. Zato bi morala biti naša prizadevanja usmerjena v odpravo agroživilskega oligopola in osvoboditev naših proizvajalcev od prevlade svetovnih trgov, ki na proizvajalce ustvarjajo izjemen pritisk, da intenzivirajo svojo proizvodnjo.
Kako naprej
V času naraščajočih neenakosti, socialnih nemirov in konservativnih sil potrebujemo velike javne naložbe, ne varčevalnih politik. Izvesti moramo množično porazdelitev ustvarjenega bogastva, se spopasti s koncentracijo gospodarske moči in demokratizirati gospodarstvo. Predvsem pa se moramo v novem volilnem obdobju mobilizirati za Evropski zeleni dogovor, ki prinaša premik onkraj rasti in ki pravice delavcev in kmetov postavlja v ospredje naše agende za okoljsko pravičnost. Ko bomo pustili nebrzdano gospodarsko rast in njene pravljice za seboj, bomo lahko oblikovali evropske politike, ki bodo zagotovile resnično pravičen prehod z dostojanstvenimi delovnimi mesti za vse.
Podpisniki in podpisnice:
Petros Kokkalis, grški MEP, Greens/EFA
Marie Toussaint, francoska MEP, Greens/EFA
Manuela Ripa, nemška MEP, Greens/EFA
Carola Rackette, nemška MEP, Independent (The Left)
Christine Teunissen, nizozemska poslanka, Partij voor de Dieren
Séverine de Laveleye, belgijska poslanka, Ecolo
Natalie Bennet, britanska poslanka, Green Party
Jasminka Dedić, mestna svetnica v Ljubljani, Vesna
Luka Florjanc, svetnik v ČS Ljubljana-Bežigrad, Vesna
Elisabeth Götze, avstrijska poslanka, Die Grünen
Carlos Martin, španski poslanec, Sumar
Helmut Scholz, nekdanji nemški MEP, The Left
Florent Marcellesi, nekdanji španski MEP in sopredsedujoči Verdes Equo
Olivier de Schutter, Posebni poročevalec Združenih narodov za pravico do hrane (2008-2014) in za skrajno revščino in človekove pravice (2020-)
Rosa Martínez, državna sekretarka pri španski vladi za socialne pravice