SKRAJNI ČAS JE… ZA TRAJNOSTNO ODRAST!

V Evropskem parlamentu v Bruslju je nedavno potekala tridnevna konferenca z naslovom Onkraj rasti – pot do trajnostne blaginje v EU, ki, sodeč po besedah organizatorja, predstavlja »večdeležniški dogodek, katerega cilj je razprava in soustvarjanje politik za trajnostno blaginjo v Evropi, ki temeljijo na sistemskem in transformativnem pristopu h gospodarski, socialni in okoljski trajnosti ter njenem vseobsegajočem okviru upravljanja (governance)«.

Če se vam ob teh milozvočnih »fuzzwords« (to so krilatice, katerih namen je zamegliti dejanski pomen pojava, ki ga naslavlja) zdi, da zvenijo »too good to be true«, vas občutek ne vara. Kajti, sodeč po govoru predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen, s katerim je svečano odprla konferenco, razkriva, da gospodarji in gospodarice naših življenj še vedno niso pripravljeni prisluhniti, kaj šele slediti alternativnim gospodarskim modelom, med katerimi na Zahodu izstopata model post-rasti (nem. Postwachstum) oziroma odrasti (angl. Degrowth, fr. Décroissance) in ekonomika krofa (angl. Doughnut economics). Ne, sporočilo ene_ga najmočnejših ljudi na svetu je jasno, in sicer da »gospodarska rast ni sama sebi namen« in da »ne sme uničiti lastnih temeljev«. Namesto tega »mora služiti ljudem in prihodnjim generacijam«. 

V zadnjem stavku pa si je predsednica Evropske komisije celo dovolila reči »Prav o tem boste razpravljali danes in v naslednjih dveh dneh«, s čimer je v slogu vse številčnejših avtoritarnih oblastnikov in oblastnic uokvirila razpravo, heretikom in heretičarkam, ki na podlagi empiričnih modelov in znanstvenih dokazov že več kot pol stoletja trdijo, da če želimo zmanjšati rabo naravnih virov na globalni ravni, da ne bodo presežene biofizikalne kapacitete Zemlje, bi morale družbe in gospodarstva »razvitega« Zahoda in »hitro razvijajočega se« Vzhoda prevzeti trajnostno odrast kot prevladujočo ekonomsko paradigmo. In sicer, gre za paradigmo načrtnega zmanjšanja snovnega pretoka skozi zmanjševanje proizvodnje in potrošnje na globalnem Severu ob hkratnem dvigu človeške in ekološke blaginje in ob zagotavljanju globalne pravičnosti.

Ne, namesto sprejemanja znanstvenih dokazov, ki govorijo, da je nemogoče doseči absolutno ločitev (absolute decoupling) gospodarske rasti od rabe virov v časovnem okviru (time window), ki nam  je na voljo za zmanjšanje toplogrednih emisij, če se želimo izogniti katastrofalnim posledicam globalnega segrevanja, smo bili ponovno deležni zavestnega zavajanja (laganja?) Evropejcem in Evropejkam, da lahko v nedogled povečujejo materialno blaginjo. Kajti resnica je, da tudi če sledimo ali preferiramo le določeno vrsto gospodarske rasti in ne glede na to kateri pridevnik postavimo pred njo, »zelena«, »vključujoča«, »pametna«, »trajnostna«, »odporna«, »modra« ali »ustvarjalna«, bo nadaljnja rast nepovratno spodkopala ekosistemske procese na Zemlji.

Kaj je torej v ozadju? Nevednost, samozavajanje, ali pa nemara le pobožne, tehno-utopistične želje? Prepričana sem, da nič od tega ni odločilni razlog za to, da nas evropska poglavarka še naprej suvereno potiska v smeri dokončnega ekološkega zloma. Še bolj pa sem prepričana, da gre le za dejanje maskiranja poizkusa levitve iztrošenega neoliberalnega kapitalizma, ki se od izbruha finančne, gospodarske in družbene krize leta 2008 nahaja v krizi legitimitete.

Kot pripadnica vse številčnejše skupine danes živečih Zemljanov in Zemljank, ki so v času svojega življenja doživeli kolaps sveta, v katerem s(m)o odraščali in kot s(m)o ga poznali, vonjam smrad po strahu vladajočih pred grozečim kolapsom, ki jih bo odplaknil na smetišče zgodovine. Prepričana sem, da tudi mnogi drugi »otroci socializma«, ki ste rojeni v obdobju od sredine 60. do sredine 80. let, poznate občutek bližajočega se konca.  Pravzaprav, če poskušam priklicati v spomin stanje kolektivne zavesti naše generacije s preloma 80. let na 90. leta, lahko z gotovostjo trdim, da smo v tistih letih trpeli za kolektivnim svetoboljem (Weltschmerz), ki ga je ikonična post-punkovska beograjska skupina Ekatarina Velika (ali skrajšano EKV) ovekovečila s pesmijo Samo še nekaj let za nas(Samo par godina za nas) na svojem istoimenem albumu iz leta 1989. Še danes, vsakič ko slišim glas pokojnega Milana Mladenovića, vtkanega v verzih »Moj prijatelj i ja sedimo na klupi / gledamo zvezde / slušamo vesti što su upravo stigle / kažu da imamo / još samo par godina za nas. Imali smo igračke i živeli smo sve / sve one igre na sreću / one igre za ljude / što je smislio neko / pre samo par godina za nas«, me prereže ista bolečina, ki nas je spremljala celo desetletje. Gre za bolečino generacije, še ne dovolj družbeno ali politično močne, da bi lahko preprečila, da se vase sesuti socialistični raj iz humanistične vizije sveta o bratstvu in enotnosti ne bi sprevrgel v pekel s koncentracijskimi taborišči, množičnimi grobišči in množičnimi posilstvi, v katerem smo pristali izključno po zaslugi peščice starcev, ki se niso bili pripravljeni odpovedati oblasti.

Ko danes vidim nemoč zadnje generacije (letzte Generation), ki ji pripada tudi moja hči, roteče prositi nadute svetovne voditelje in voditeljice, da naj ne uničijo sveta in njihove prihodnosti, ne morem reči drugega, kot da je sklicevanje prve evropske komisarke na besede Roberta Kennedya arogantna in cinična klofuta našim mladim in prihodnjim rodovom Evropejcev in Evropejk. Naravnost oholo pa je zvenela njena trditev, da je prepričana (I am sure), da če bi Kennedy danes imel govor, bi vanj vključil »zvok ptičjega petja« in »veselje ob dihanju čistega zraka«. (Ob teh besedah sem za trenutek osupnila in prešinila me je zlobna misel »kaj pa če je Ursuli von der Leyen govor napisal ljubljanski župan?«. Namreč, pred nekaj tedni nas je spletni portal Siol.net razveselil z intervjujem z enim najhujših post-jugoslovanskih političnih gangsterjev v mirnodobnem času, v katerem je ta Ljubljančankam in Ljubljančanom ponovno zatrdil, da bosta kanal C0 in sežigalnica brez dvoma še bolje zaščitila zdravje ljudi in okolja.)

Ne, predsednica Evropske komisije se globoko moti, če misli, da razume Kenedyjevo modrost »na zelo temeljni ravni«, kot pravi sama. Kajti, če bi razumela, kaj je Kennedy sporočal, ko je dejal, da BDP »meri vse, razen tistega, kar je v življenju vrednega: zdravje naših otrok ali radost ob njihovi igri«, ki jih je izrekel v 60. letih 20. stoletja, bi prenehala slikati gradove v oblakih in opevati električne avtomobile in vodikovo tehnologijo, ki naj bi nas na koncu vendarle odrešila pred samouničenjem. Če bi Ursula von der Leyen dejansko razumela, kaj je Kennedy želel sporočiti, bi se v svojem govoru poklonila Siccu Mansholtu, enemu od svojih predhodnikov, ki je Evropsko komisijo vodil manj kot eno leto (1972-1973). Misel, ki bi bila primerna ob tej priložnosti, pa bi si lahko izposodila iz njegovega govora o stanju Skupnosti ob prvi širitvi Evropske gospodarske skupnosti, 1. februarja 1973, v katerem je dejal:

»Zdaj je že vsem jasno, da ne moremo nadaljevati po starem – da moramo iskati nove poti za uresničitev novih idealov. Prihodnost potrebuje manj formalen pristop in močnejše politično delovanje in domišljijo«.

Mansholt je, kot sodobnik Rimskega kluba, ki ga je sestavljala skupina znanstvenikov in znanstvenic in ki je leta 1972 izdal poročilo Meje rasti, spoznal, da gospodarstvo, ki je odvisno od rasti, ne more zagotoviti pravične porazdelitve hrane in blaginje v svetu, kot tudi ne krožnega procesa v gospodarstvu, ki mu danes pravimo krožno gospodarstvo. Zato bi nova evropska politika morala temeljiti na »natančno načrtovanem gospodarstvu s ciljem zagotavljanja materialnih potreb, ki so nujno potrebne za vsakega posameznika« in na »sistemu proizvodnje brez onesnaževanja in razvoju krožnega procesa«. Zmanjšanje materialne blaginje, ki bi sledila tem ukrepom, pa bi bilo po njegovih besedah treba nadomestiti z »večjo skrbjo javnosti za intelektualni in kulturni razvoj«.

Mansholtovo vizijo nove evropske politike z lahkoto prepoznamo v odprtem pismu, v katerem več kot 400 akademikov in akademičark ter civilnodružbenih organizacij ob robu konference Onkraj rasti apelira na evropske voditelje in voditeljice, da naj geopolitično krizo, v kateri se nahaja Evropa in svet, usmerijo v »priložnost za prenehanje družbeno in okoljsko škodljive tekme za rast in se namesto tega odločimo za sodelovanja na področju blaginje«. Nadalje, v luči perečih globalnih vprašanj pozivajo Evropsko komisijo, njene institucije in države članice, naj uvedejo:

  1. Evropske institucije post-rasti, s katerimi bi vzpostavili trajno strukturo za ocenjevanje strategij post-rasti pri komisiji, svetu, parlamentu in v državah članicah.
  • Evropski zeleni dogovor onkraj rasti, s katerim bi oblikovali nove vodilne programske sheme, ki temelji na pristopu sistemskih sprememb in si prizadeva ustvariti cvetočo prihodnost znotraj planetarnih omejitev. Pri tem je odrast nujna prehodna faza k cilju post-rasti.
  • Politike onkraj rasti, ki temeljijo na štirih temeljnih načelih:
  • Bionosilnost: izločitev fosilnih goriv, omejitev izkoriščanja surovin, ukrepi za varstvo in obnovo narave ter ukrepi za zaščito narave in obnovo zdravih in odpornih tal, gozdov, morskih in drugih ekosistemov. Na primer Pogodba o neširjenju fosilnih goriv, Zakon o pravičnosti in odpornosti virov (Fossil Fuel Non-Proliferation Treaty, Resource Justice and Resilience Act), ki vključuje cilj zmanjšanja materialnega odtisa in območne obnove narave.
  • Pravičnost: fiskalna orodja za spodbujanje bolj enakopravne družbe z odpravo dohodkovnih in premoženjskih ekstremov ter superprofitov. Na primer davek na ogljično intenzivno premoženje, minimalni in maksimalni dohodek.
  • Blaginja za vse: zagotovljen dostop do osnovne infrastrukture z izboljšano in okoljsko občutljivo socialno državo. Na primer univerzalne osnovne storitve (vključno s človekovimi pravicami do zdravja, prevoza, oskrbe, stanovanja, izobraževanja in socialne zaščite itd.), zajamčena služba, nadzor nad cenami osnovnih dobrin in storitev.
  • Aktivna demokracija: skupščine prebivalcev s pooblastili za oblikovanje družbeno sprejemljivih strategij zadostnosti in za krepitev politik na podlagi okoljskih omejitev, pravičnost in blaginja za vse ter močnejša vloga sindikatov. Na primer forum za lokalne potrebe, podnebne konvencije, participativni proračun.

Vendar, sodeč po besedah predsednice Evropske komisije iz otvoritvenega govora, tudi ta apel, podobno kot že številni pred njimi, ne bo prodrl do glav in src vladajočih, ki se oklepajo rasti za vsako ceno, tudi za ceno uničenja planeta in prihodnosti prihodnjih rodov. In, podobno kot se nekdanji jugoslovanski voditelji niso bili pripravljeni odpovedati oblasti, ko je odbila njihova ura, in kot se je oklepajo tudi mnogi post-sovjetski voditelji kot sta Vladimir Putin in Aleksander Lukašenko, če omenim samo najbolj zloglasna med njimi, bodo do zadnjega vztrajale tudi sluge neoliberalnega tehno-fevdalizma, združene v Skupini sedmih ali G7.

Zato več ne podpisujem apelov in tudi ne prosim odločevalcev in odločevalk, da naj vendarle ukrepajo in ustavijo to norijo, kajti zdaj že vem, da tega ne bodo storili. Do zdaj so že neštetokrat pokazali, da tega, kar bi morali, ne bodo storili, ker bodisi ne znajo bodisi si ne upajo. In ker nima več smisla računati na njih, jih je treba preprosto odj*****. Preostalo nam je samo še,  da pljunemo resnici v oči (Pljuni istini u oči!), če si izposodim naslov debitantskega albuma progresivne rock skupine Buldožer, izdanega 1975, leta ko sem se rodila. Kajti, če bomo še naprej pristajali na njihove laži, izmikanja in sprenevedanja, na koncu ne bomo mogli zaščititi ne živega sveta, ne okolja, ne vode, ne zraka, ne ženskih (reproduktivnih) pravic, ne družine, ne demokracije, ne družbe, ne kulture, ne umetnosti, ne ustvarjalnosti, skratka ničesar, kar nam je vredno. 

Resnično, vrag je že zdavnaj odnesel šalo, in znašli smo se “v končni igri za naš planet”, kot je pred letom dni zapisal britanski okoljski novinar George Monbiot v eni izmed svojih srceparajočih Guardianovih kolumn:

»Od leta 1985 poslušam, da nimamo časa za spremembo sistema, da bi se morali osredotočiti le na reševanje posamičnih problemov. Vendar nikoli nismo imeli časa, da ne bi spremenili sistema. Pravzaprav, zaradi načina, kako se lahko družbeni odnosi nenadoma spreobrnejo (suddenly tip), se lahko sprememba sistema zgodi veliko hitreje kot postopne spremembe (incrementalism). Dokler ne spremenimo naših političnih sistemov in premožnim onemogočimo kupovanje odločitev, ki jih želijo, ne bomo izgubili samo posamičnih primerov. Izgubili bomo vse.«

Tončiju v spomin.

Prejšnja objava

Ob Mednarodnem dnevu gozdov, 21. marec 2023

Naslednja objava

IT’S ABOUT TIME… FOR SUSTAINABLE DEGROWTH!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Na naši strani uporabljamo piškotke za pravilno delovanje strani in beleženje obiskanosti strani. S strinjanjem nam dovolite uporabo piškotkov.

Nastavitve zasebnosti shranjene!
Nastavitve zasebnosti

Ko obiščete katero koli spletno mesto, le to lahko shranjuje ali pridobi podatke v vašem brskalniku, večinoma v obliki piškotkov. Tukaj nadzirate svoje osebne nastavitve za piškotke.

Ti piškotki so potrebni za delovanje spletnega mesta in jih ni moč onemogočiti.

Za pravilno delovanje spletne strani uporabljamo naslednje tehnične piškotke
  • wordpress_test_cookie
  • wordpress_logged_in_
  • wordpress_sec

Onemogoči vse storitve
Omogoči vse storitve