Spoštovana mag. Urška Klakočar Zupančič,
Pred enim tednom ste ob prihajajoči 31. obletnici izbrisa v Državnem zboru nagovorili poslance in poslance. Ob vaši napovedi so poslanci in poslanke SDS sejo protestno zapustili, kar ste z velikim razočaranjem pospremili z besedami, da je poslanska skupina SDS s tem pokazala odnos do prizadetih. Prisotne poslance in poslanke v Državnem zboru pa ste nagovorili s sledečimi besedami:
»Izvršilna in zakonodajna oblast pri učinkovitem reševanju odprtih vprašanj na tem področju ostajata na mrtvi točki. Mnogo premalo je, da sicer izjemno gesto nekdanjega predsednika republike razumemo kot dokončni akt. Gre samo za prepozen začetek. Žrtve pravnega genocida so nam jasno povedale, da nam kot narodu odpuščajo, zahtevajo samo to, kar jim je šlo in jim gre po ustavi in kar jim pripada kot ljudem.«
Vsekakor pozdravljam pietetno dejanje do žrtev izbrisa 25.671 državljanov in državljank nekdanje SFR Jugoslavije iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije 26. februarja 1992. Tovrstne geste s strani nosilcev in nosilk najvišjih državniških funkcij ima za žrtve izbrisa izjemen simboličen pomen, saj je pripoznanje trpljenja in razčlovečenja žrtev temeljni predpogoj, da bi žrtvam izbrisa povrnili človeško dostojanstvo. Iz vašega dejanja in vaših besed je razvidno, da se tega tudi sami zavedate, zato se bom raje posvetila tistim vidikom izbrisa, za katere pa je moč razbrati, da jih ne razumete, ali pa jih, kot pripadnica slovenskega levo-liberalnega političnega pola, še vedno ne želite razumeti.
Prva zmota je vezana na samo terminologijo, s tem ko ste izbris označili kot »pravni genocid«. Moram priznati, da sem, kot ena prvih raziskovalk izbrisa in kot raziskovalka genocida na območju nekdanje Jugoslavije, ob tej besedni zvezi začutila globoko nelagodje, ki izvira predvsem iz vedenja, da je izraz »pravni genocid« uporabila nekdanja sodnica z magisterijem na področju pravne zgodovine. Namreč, nobena od kolegic, ki so raziskovale izbris na različnih znanstvenih področjih, za označevanje izbrisa ne uporablja pojma »genocid«. Pojem, ki ga uporabljamo in je pomensko tudi najbližje genocidu, je »administrativno etnično čiščenje«. Gre za pojem, ki so ga najprej uporabili v Helsinškem monitorju Slovenije, da bi lahko opisali dve ključni značilnosti, ki sta zaznamovali izbris; in sicer, prva je administrativna organiziranost, ki je omogočala sistematično in enotno izvajanje na celotnem slovenskem ozemlju, druga značilnost tega navidez nediskriminatornega ukrepa pa je njegova množičnost oziroma to, da je targetiral več deset tisoč ljudi, ki jim bilo skupno to, da po razglasitvi slovenske neodvisnosti, bodisi niso zaprosili za državljanstvo nove slovenske države po 40. členu Zakona o državljanstvu RS, ali pa so zanj celo zaprosili skladno z zakonskimi pogoji, pa je bila njihova vloga zavrnjena.
Namen tega, specifično slovenskega, »birokratskega izuma«, pa je bil dvojen. Prvič, z izbrisom je mlada država kaznovala nehvaležne »špekulante« in »izdajalce«, ki so zavrnili »radodarnost« 40. člena. In drugič, izbris je odigral funkcijo discipliniranja etničnih ne-Slovencev in ne-Slovenk, ki nismo imeli slovenskega republiškega državljanstva, a smo na podlagi 40. člena postali slovenski_e državljani in državljanke. Pred enim letom sem ob 30. obletnici izbrisa zapisala: »Srh, ki človeka spreleti in ki ga institucionalizirano discipliniranje želi načrtno prizadejati, sem izkusila na lastni koži, ko me je prvič prešinilo spoznanje, da bi tudi sama bila izbrisana, če tistega usodnega leta 1991 moja starša ne bi zaprosila za slovensko državljanstvo.«
Torej, v izbrisu se je izkristaliziral institucionalizirani balkanizem oziroma, če se izrazim s poljudnimi besedami, izbris je naše gore rasizem, ki je skozi delovanje neusmiljenega birokratskega aparata gradil mlado državo, utemeljeno na rasnem principu. Ne vem, koliko ste seznanjeni z zgodovino zahodnega rasizma, je pa v kontekstu izbrisa treba vedeti, da je rasizem, če si izposodim misli Hannah Arendt, ki jih je zapisala v Izvorih totalitarizma, »glavno ideološko orodje imperialistične politike«. Rasa pa, »politično gledano, ne predstavlja začetka človeštva, temveč njegov konec. Ne pomeni izvora ljudi, temveč njihov razpad, ni naravno rojstvo človeka, ampak njegova nenaravna smrt.« Torej, izbris je ena izmed neštetih variacij rasistične in (samo)morilske politike nacionalnih držav, kot jo je zapopadel zgodovinar in politični teoretik Joseph-Achille Mbembe v svojem eseju »Nekropolitika«. S tem pojmom je Mbembe želel pojasniti »različne načine, kako je v našem sodobnem svetu uporabljena cela vrsta različnih vrst orožja, da bi uničili čim več ljudi in za ustvarjanje svetov smrti, novih in edinstvenih oblik družbenega obstoja, v katerih so množice podvržene življenjskim pogojem, ki jim dajejo status živih mrtvecev.« Mbmembe je s temi besedami verjetno najbolje opisal zločin, ki ga je slovenska birokracija prizadejala izbrisanim, s tem ko jim je podelila status živih mrtvecev.
Na tej točki pridemo do druge zmote, ki je pravzaprav neprimerno bolj zaskrbljujoča, kot je uporaba neustrezne terminologije. Nanaša pa se na vaše zgražanje nad poslanci in poslankami SDS, ki so ob vašem nagovoru zapustili dvorano Državnega zbora. Namreč, zgražanje nad ravnanjem poslancev in poslank iz stranke, ki se v naročju zahodnega rasizma počuti kot riba v vodi, je najmanj politično zavajajoče. Pa s tem nikakor ne želim opravičevati zavržnega dejanja poslanske skupine SDS, zlasti če se je med njenimi poslanci, ki so ob omembi izbrisanih zapustili sejo, znašel tudi dr. Anže Logar, kandidat za predsednika Republike Slovenije, ki je v času predsedniške volilne kampanje državljane in državljanke nagovoril z besedami »Napočil je čas, da si podamo roke!« Če parafraziram besede dr. Marte Gregorčič, bi lahko rekli, da so izbrisani najboljši lakmusov papir za detekcijo »fašizma v preoblekah«. To lekcijo pa si velja zapomniti za vse prihodnje preobleke naše gore (post)fašizma.
Tisto, kar vaše besede razkrivajo, je bodisi nepoznavanje bodisi namerno zavajanje slovenske javnosti glede tega, kateri slovenski politični subjekt(i) nosijo glavnino odgovornosti za izbris. Ustavna sodnica dr. Neža Kogovšek Šalamon v svojem doktoratu »Pravni vidiki izbrisa iz registra stalnega prebivalstva« ugotavlja, da se ravno na primeru izbrisa potrdi, da se Slovenija pravzaprav ne razlikuje od drugih držav, ki so preživele izkušnjo vojne in množičnih kršitev človekovih pravic, saj »ravnanje slovenskih oblasti nikoli ni bilo kazenskopravno obravnavano, akterji pa niso odgovarjali za nobeno od svojih dejanj ne odškodninsko, ne objektivno, ne politično«.
Če bi sodili po vaši reakciji na nezaslišano dejanje poslanske skupine SDS, ki naj bi s svojim odhodom s seje »pokazala odnos do prizadetih«, bi si marsikdo ustvaril mnenje, da SDS nosi največjo, če ne že kar celotno politično odgovornost za izbris in za vse, kar so izbrisani pretrpeli. Žal pa je resnica povsem drugačna, kajti že bežen pogled na seznam notranjih ministrov od leta 1990 do prve odločitve Ustavnega sodišča leta 1998, razkrije, da je na tej funkciji bil samo en minister iz katere izmed političnih strank na politični desnici, vsi ostali pa so bili (levi) liberalci. Med slednjimi nedvomno največjo politično odgovornost nosi Igor Bavčar, ki je bil v času izbrisa na funkciji republiškega sekretarja za notranje zadeve, ki ga je v začetku leta 1993 nasledil Ivan Bizjak iz vrst takratne SKD. Za Bizjakom pa so se zvrstili Andrej Šter, Mirko Bandelj in, lani preminuli, Borut Šuklje; torej, vsi iz vrst takratne Liberalne demokracije Slovenije.
Tega pa ne omenjam zato, ker bi od vas pričakovala, da boste kakorkoli ukrepali, da bi končali s kulturo nekaznovanosti, ki se je v tej državi razbohotila ravno z izbrisom. Kajti, še predobro se zavedam naše slovenske realnosti in prepričana sem, da so tudi ostale_i kolegice in kolegi, ki se že desetletja borijo za pravice izbrisanih, zdavnaj opustile_i vsakršno upanje, da se bo nekoč začelo preizpraševanje individualne odgovornosti snovalcev_k in izvrševalcev_k izbrisa, ali da se bo slovenska družba kdaj soočila s tem birokratskim zločinom na način, kot se z bolečimi resnicami soočajo zrele in odgovorne skupnosti. Kot ugotavlja ustavna sodnica Neža Kogovšek-Šalamon je »danes večino ljudi, ki so sodelovali pri izbrisu, mogoče zaslediti na pomembnih položajih v državni upravi, vsi ključni akterji pa so še vedno prisotni v javnem življenju ali pa se o njih govori z visokim spoštovanjem.«
Razlog, zakaj pa vendarle obujam vprašanje odgovornosti LDS pri izbrisu, je ta, da kot podpredsednica trenutno najmočnejše liberalne politične stranke v Sloveniji (končno) ozavestite, da je izbris vtkan globoko v DNK slovenske države. In, da ko govorimo o izbrisu, ni SDS tista, ki je v največjo sramoto tej državi, temveč je slovenski (levo)liberalni politični razred tisti, ki bi se moral v zemljo pogrezniti od sramu. Ampak, nikar ne mislite, da se slovenski liberalizem po tem kakorkoli razlikuje od evropskega liberalizma. Kajti, ko so v 60. letih 20. stoletja Hannah Arendt vprašali, ali korenine nacizma nemara izvirajo iz evropskega humanizma, je odgovorila, da pojav totalitarizma nikakor ni bil rezultat neuspeha evropskega humanizma. Kajti ta je bil nepripravljen na pojav totalitarne oblike oblasti, ki vlada s terorjem. Ne, odgovornost za pojav totalitarizma po njenem mnenju nosi evropski liberalizem, pri čemer pa (so)odgovornost socializma tudi ni izključena. In, če prevedemo njene besede v slovenski kontekst, lahko povsem upravičeno rečemo, da glavnino odgovornosti za izbris nosi slovenski liberalizem, pri čemer pa (so)odgovornost slovenske socialne demokracije nikakor ni izključena.
dr. Jasminka Dedić
Svetnica Vesne – zelene stranke v Mestnem svetu MOL