»To, kar počnete, ne more biti dobro. Ta pot, po kateri želite popeljati Bosno in Hercegovino, je ista avto-cesta pekla in smrti, po kateri sta se odpravili Slovenija in Hrvaška. Nikar ne mislite, da ne boste odpeljali Bosno in Hercegovino v pekel, muslimanski narod pa v izginotje, kajti muslimanski narod se ne more ubraniti, če bo tukaj vojna.«
Radovan Karadžić, predsednik Srbske demokratske stranke, član Skupščine SR BiH, na seji o neodvisnosti BiH (Sarajevo, 14.-15. 10. 1991)
»Kot vrhovni poveljnik sem stal za načrtom za Žepo in Srebrenico, zlasti za Srebrenico. Žepa je bila samoumevna. Gospodje, izgubili bi vojno, če bi obstajala Žepa z 90 tisoč oboroženimi muslimani, izgubili bi vojno. Osebno sem nadziral načrt brez vednosti GŠ (generalštab, op. JD), niti tega nisem skrival, sem pa slučajno srečal generala Krstića in mu svetoval, naj gre naravnost v mesto in razglasi padec Srebrenice, kasneje pa se bomo borili s Turki v gozdovih, odobril sem tako bližnjo kot radikalno nalogo in tega ne obžalujem.«
Radovan Karadžić, prvi predsednik Republike Srbske, 16. seja NS Republike Srbske (Banja Luka, 15.-16. 10. 1995).
Pred tremi leti je Spominski center Srebrenica objavil transkripte sej Skupščine srbskega naroda v Bosni in Hercegovini in Narodne skupščine Republike Srbske (v nadaljevanju: NSRS) v obdobju od 24. oktobra 1991 – 21. februarja 1996. Gre za projekt, v okviru katerega je skupina raziskovalcev pretipkala stenograme sej obeh skupščin srbskega naroda v BiH iz tega obdobja, ki se jih je prijel naziv »zapisi o genocidu« (v originalu transkripti genocida). Upravičeno, saj lahko na podlagi le-teh rekonstruiramo potek genocidnega procesa praktično od trenutka, ko so njegovi arhitekti začeli snovati genocid nad muslimanskim oziroma bošnjaškim prebivalstvom v Bosni in Hercegovini (v nadaljevanju: BiH), do samega priznanja s strani Radovana Karadžića, političnega voditelja Republike Srbske (v nadaljevanju: RS) v času vojne v BiH, da je generalu Vojske RS Radislavu Krstiću poveril izvršitev »radikalne naloge« v Srebrenici. Zapisi o genocidu mimogrede razkrivajo še cel kup zanimivih informacij, kot na primer, da so poslanci NSRS konec leta 1994 pozivali vlado RS, da naj čim prej pripravi Zakon o dezerterjih (47. seja NSRS, Pale, 24.11.1994).

Za pričujoči prispevek, ki ob 29. obletnici genocida v Srebrenici naslavlja zanikanje tega zločina, pa so nadvse zgovorne besede, ki jih je na seji 54. seji NSRS (Banja Luka, 15.-16.10.1995) izrekel poslanec Milorad Dodik, ki je bil takrat vodja Kluba neodvisnih poslancev v NSRS. In sicer, v ostri kritiki Karadžićeve Srbske demokratske stranke, ki je imela absolutno večino v vojni skupščini, zaradi vojnih porazov, ki jih je utrpela Vojske RS v letu 1995, je Milorad Dodik med drugim dejal: »A največja napaka vojne sta Srebrenica in Žepa in za to bi moral nekdo prevzeti odgovornost. Ne bi se smeli zlahka odpovedati območjem, kjer bi lahko dosegli diplomatske točke, a smo naredili diplomatsko katastrofo. Kdo je odgovoren za to?«
Tisti, ki slabo poznajo Milorada Dodika, trenutnega predsednika Republike Srbske (v nadaljevanju: RS), bi utegnili pomisliti, da je pet mesecev po množičnem pokolu več kot 8.000 bošnjaških moških in fantov v juliju 1995 Dodik zahteval kazensko odgovornost za zločin, ki ga je, kot izhaja iz stenograma te seje, »kot vrhovni poveljnik« odobril Radovan Karadžić. Vendar, Dodik ni pozival k prevzemanju odgovornosti za »radikalno nalogo«, kot je Karadžić eufemistično poimenoval genocid v Srebrenici, temveč je Karadžića pozval k odstopu zaradi izgube velikega dela ozemlja BiH in nejasno določenih ozemeljskih ciljev s strani političnega vodstva RS. Zato je tudi vztrajno in dosledno zanikanje genocida v Srebrenici s strani Milorada Dodika v službi zgolj enega cilja, in sicer ohranitve med vojno osvojenega ozemlja RS. Zato je Dodik na tej seji poslancem NSRS predlagal, da ne zapustijo skupščine, »dokler ne narišemo svojega zemljevida,… s katerim bo 60% zahodno od Brčkega pripadlo (RS, op. JD), torej zajemalo bo tudi Posavino in Krajino, kar predstavlja nekje okoli 15 tisoč kvadratnih kilometrov«. Vse ostalo, kar od prve obsodbe za genocid v Srebrenici proti generalu Radislavu Krstiću iz leta 2001 lansirajo oblasti RS, sodi v običajni nabor tehnik, ki se jih poslužujejo zanikovalci genocida z vseh vetrov.

Zanikanje genocida in zmagoslavje velikosrbske genocidne ideologije
»Zanikanje genocida je«, kot v knjigi Zanikanje genocidov v 21. stoletju (2023) pravi Bedros Der Matossian, ameriški profesor za bližnjevzhodne študije armenskega rodu, »le redko stvar popolnega zanikanja ugotovljenih dejstev in njihove nadomestitve z drugim nizom domnevnih dejstev. Namesto tega zanikanje zajema vrsto tehnik, vključno s – poleg neposrednega zanikanja – preizpraševanjem števila žrtev, izpodbijanjem pravnih in socioloških definicij (genocida), obtoževanjem žrtev, prikrivanjem in različnimi oblikami ustrahovanja, vključno z grožnjami pravnih postopkov«.
Zanikanje genocida predstavlja zadnjo fazo genocidnega procesa. Gre za »psihopolitiko«, ki nadaljuje »nekropolitiko« fizičnega uničenja narodne, etnične, verske, politične ali druge skupine, saj si prizadeva uničiti tudi psihološke in kulturne temelje žrtvene skupine. Po mnenju ameriškega zgodovinarja Richarda Hovannisiana, ki je proučeval genocid nad Armenci s strani mladoturškega režima med 1. svetovno vojno, da bi bila uspešna pri doseganju tega cilja, genocidna politika zahteva izgon spomina in zadušitev spominjanja na žrtve genocida. Da bi ugotovljeno dejstveno resnico, ki se je zgodila, zreducirajo na tisto, kar bi se lahko ali pa se sploh ni zgodilo, režimski zanikovalci genocida s ponarejanjem, prevarami in polresnicami poskušajo zmanjšati razsežnosti zločina. Z izkrivljanjem ali brisanjem preteklosti se ustvarja nova sedanjost, prihodnost pa se projicira brez vsakršne skrbi za prihodnje generacije, ki jih bodo bremenili zločini njihovih prednikov.
S sistematičnim zanikanjem genocida v Srebrenici pa so oblasti RS, ki so se jim sčasoma pridružili tudi vidnejši politični voditelji v Srbiji, k že znanim praksam zanikanja genocida izumile kulturo slavljenja snovalcev in izvajalcev genocida. Hariz Halilovich, avstralski antropolog bosanskega rodu, je postavil celo tezo, da gre za novo fazo genocidnega procesa, ki sledi fazi zanikanja genocida in ki jo je poimenoval »zmagoslavje genocida« (genocide triumphalism):
»V tej fazi storilci, njihovi sponzorji in politika, ki podpira genocid, zločinov več ne zanikajo, temveč jih poveličujejo, slavijo njihova dejanja, ponižujejo preživele, gradijo spomenike storilcem na prizoriščih množičnih zločinov in ustvarjajo kulturo zmagoslavja, kot smo jo videli v delih Bosne, kjer so srbske milice izvajale genocid nad Bošnjaki.«
Glede na to da je na področju študij genocida pojav »zmagoslavja genocida« relativno slabo raziskan, si bom za lažjo predstavo, kot nekakšen »učni pripomoček« za razumevanje genocidne psihopolitike, izposodila govor srbskega predsednika Aleksandra Vučića ob sprejemu Resolucije o mednarodnem dnevu spomina na genocid v Srebrenici (v nadaljevanju: resolucija ) v Generalni skupščini Združenih narodov dne 23. maja 2024.
Podobe Vučića, ki se samozadovoljno veseli »zmage« nad (zlasti Zahodnimi) državami, ki so podprle resolucijo, se bo verjetno vpisal med ene najbolj sramotnih dogodkov, ki so se zgodili v Generalni skupščini Združenih narodov od njihove ustanovitve leta 1945. Povsem možno je tudi, da bodo naši zanamci, podobno kot smo se mi učili o razkroju Društva narodov v 30. letih prejšnjega stoletja, na ta dogodek gledali kot na začetek konca politične ureditve sveta po 2. svetovni vojni.
Vloga »starih ran« v genocidni psihopolitiki
Kljub temu da Vučićev politični performans, ki je bil namenjen izključno javnosti v Srbiji in RS, sodi v kategorijo že obrabljenega maskulinega, južnoslovanskega narcisizma, ta od nas vendarle zahteva, da mu posvetimo vsaj malo pozornosti. Navsezadnje, le redko dobimo priložnost, da vidimo, kako genocidna psihopolitika, pred celim svetom, zasije v polnem sijaju. V svoji uprizoritvi je Vučić med drugim posegel po tehniki zanikanja genocida, ki jo je Gregory H. Stanton poimenoval »reci, da sta mir in sprava pomembnejša od pravičnosti«. Tako je po sprejemu resolucije, ki jo je podprlo le 84 držav, medtem ko jo je 87 držav bodisi zavrnilo, bodisi so bile vzdržane, Vučić z milozvočnim glasom dejal, da pri tej resoluciji »ne gre za spravo ali spomin«. K temu pa je svarilno pristavil, da to »le odpira stare rane, pa ne le v regiji, temveč tudi v tej dvorani«. Tega majskega dne je Vučić zvenel pomirljivo, skoraj empatično, tako da bi lahko skorajda rekli, da ne gre za istega človeka, ki je 20. julija 1995, torej v času, ko so vojaki Vojske RS še izvajali množične usmrtitve Bošnjakov v Srebrenici, v srbskem parlamentu bruhal žolč proti mednarodni skupnosti: »Vi kar bombardirajte, ubijte enega Srba, mi bomo sto muslimanov. Potem bomo videli, ali si mednarodna skupnost ali kdo drug upa napasti srbske položaje in tako ravnati s srbskim narodom.«
A Vučić je z omembo »starih ran« nehote razkril element, ki predstavlja ključno sestavino posebne vrste genocida, ki ga je ugandski politolog Mahmood Mamdani v svoji knjigi Ko žrtve postanejo morilci (2001), v kateri proučuje zgodovinske procese rasizacije in polarizacije med ruandskimi Hutuji in Tutsiji, ki so vodili v genocid režima Hutu Power nad Tutsiji leta 1994,označil kot »genocid domorodcev« (natives’ genocide). Mamdani je, izhajajoč iz vplivne Fanonove analize procesa dekolonizacije, postavil tezo, da so genocid nad Tutsiji izvršili tisti, »ki so sebe videli kot sinovi – in hčerke – domače grude«. Zato, tako Mamdani, ruandski genocid
»ni bil ‘etnično’ temveč ‘rasno’ čiščenje, ne nasilje proti nekomu, v komer bi videl soseda, ampak proti tistemu, v katerem vidi tujca. S tega vidika je treba razlikovati med rasnim in etničnim nasiljem: etnično nasilje lahko rezultira v pokolih, vendar ne v genocidu. Pokoli pričajo o transgresiji, ekscesu; genocid preizprašuje samo legitimnost prisotnosti tujca. Za Hutuja, ki je moril, je bil Tutsi kolonialni naseljenec, ne sosed.«
S tem Mamdani ni oblikoval le kognitivnega analitičnega orodja za razlikovanje med genocidom in drugimi oblikami množičnih grozodejstev, ki so vedno obsojanja vredni, temveč je podal tudi nadvse prepričljiv odgovor na vprašanje »kako je možno, da so snovalci in izvajalci velikosrbskega genocida v Bošnjakih oziroma bosanskih muslimanih videli ‘Turke’?« Preprosto, v očeh storilcev je bil bosanski musliman prispodoba otomanskega osvajalca, ‘Turka’, ne njegov sosed.
Zato, ko je Vučić v New Yorku govoril o odpiranju starih ran, ni mislil na trpljenje bošnjaških žrtev genocida v 90. letih, temveč na rane, ki jih je srbski narod utrpel od poraza v bitki na Kosovu leta 1389 do ustaškega genocida med 2. svetovno vojno. Te rane, ki jih je ameriški psihiater Vamik D. Volkan poimenoval “izbrana travma”, so povezane s skupnimi duševnimi predstavami o travmatičnih dogodkih iz narodove preteklosti, med katerimi je prizadeta skupina utrpela veliko izgubo ali pa je doživela nemoč, sram in ponižanje v konfliktu z drugo skupino. Travmatični dogodek iz preteklosti se prenaša iz generacije v generacijo, odraža pa se, kot ugotavlja Volkan, »v nezmožnosti preteklih generacij, da bi žalovale za človeškimi žrtvami, za izgubo ozemlja ali prestiža, in kaže na neuspeh prizadete skupine, da bi obrnila narcistično poškodbo in ponižanje, ki ga je prizadejala druga skupina, običajno sosednja, v nekaterih primerih pa lahko do tega pride med etničnimi ali verskimi skupinami v isti državi«.
Če si pri poskusu razumevanja dinamike genocidne psihopolitike v BiH pomagamo z Mamdanijevo tezo o »domorodnem« genocidu nad »kolonialnim / imperialnim tujcem« in z Volkanovim pojmom »izbrane travme«, se manifestira podoba general-polkovnika vojske RS Ratka Mladića, ki pred televizijskimi kamerami izjavi:
»Tukaj smo 11. julija 1995. leta v srbski Srebrenici, na še en veliki srbski praznik (Petrovdan, op. JD) podarjamo srbskemu narodu to mesto in končno je napočil trenutek, da se po vstaji proti dahijam, Turkom maščujemo na teh prostorih.«
Zgodovinski dogodek »vstaja proti dahijam« (buna protiv dahija), na katerega se je skliceval Mladić ob padcu Srebrenice, je vstaja, ki je izbruhnila 14. februarja 1804, začela pa se je kot lokalni upor proti dahijam, odpadniškim janičarskim častnikom, ki so 15. decembra 1801 z državnim udarom prevzeli oblast in preklicali pravice, ki jih je Srbom podelil sultan Selim III. Ne glede na to, kako bizarno se to sliši, a ker pri transgeneracijskem prenosu izbrane travme postane dejstvena resnica o zgodovinskem dogodku popolnoma nepomembna, tudi duševna predstava, da je napočil čas za maščevanje za ponižanje, ki so ga Srbi trpeli pod otomansko oblastjo več kot 300 let, prevzame podobo psihološke resnice. Šele ko s tega vidika osvetlimo zmagoslavje velikosrbskega genocida v Srebrenici, lahko razumemo, da le-to služi performativnemu vojaškemu maščevanju in simbolni zmagi nad »Turki«, imperialističnimi osvajalci, ki so si podredili krščansko prebivalstvo na večjem delu Balkanskega polotoka.

Zato je v tej luči treba razumeti tudi Vučićev performans, ki ga je uprizoril na odru svetovne zgodovine ob sprejemu Resolucije o genocidu v Srebrenici. Cilj Vučićeve uprizoritve je tako obnoviti podobo srbskega naroda kot zgodovinske žrtve, ki se je, kot je leta 1996 zapisal sedanji predsednik črnogorskega združenja novinarjev Tihomir Burzanović, ponovno znašel »v središču zgodovinskih dogodkov modernega sveta« in preko katerega se ponovno »bojuje strašna bitka med Dobrim in Zlom, svetlobo in temo, Bogom in satanom, resnico in lažjo. To kaže, da se vse ponavlja, kot po nekem nespremenjenem pravilu in zakonu.«
Genocidna psihopolitika in teorija Velike zamenjave
Žal, a pojav genocidne psihopolitike ni omejen samo na družbe na globalni periferiji, temveč ima lahko z vzponom post-fašizma in skrajno desnih identitarnih gibanj daljnosežne smrtonosne posledice tudi v družbah imperialnega jedra. Kljub temu da Radovan Karadžić, Ratko Mladić in ostali snovalci velikosrbskega genocida v BiH niso uporabljali pojma »velike zamenjave« (le grand remplacement), jih lahko smatramo za idejne očete teorije zarote o Veliki zamenjavi, po kateri globalne elite, s spodbujanjem migracij iz Afrike in Bližnjega Vzhoda, izvajajo genocid nad belim prebivalstvom. Sledilci razsvetljenskih idej, ki živimo v pluralnih, večkulturnih družbah premožnega Zahoda, si ne bi smeli delati utvar, da se bosanski scenarij ne more zgoditi tukaj, med nami. Navsezadnje, kot ugotavlja bosanski politolog Jasmin Mujanović, danes je bosanski genocid to, »kar si mnogi sodobniki Zahodne skrajne desnice zamišljajo in želijo ponoviti v svojih družbah«. Če so Bošnjaki predstavljali “fantazijsko grožnjo” skrajnim desničarjem na območju nekdanje Jugoslavije, si sodobna teorija Velike zamenjave prizadeva ustvariti duševno podobo, da je belsko prebivalstvo zaradi načrtnega priseljevanja pred eksistenčnim zatonom, ali pa celo pred izumrtjem. Samo v naših rokah je, ali nam bo uspelo prekiniti začarani krog in pozdraviti naše kolektivne travme, ali pa bo bosanska grozljiva izkušnja navdihovala paranoidne teoretike zarot in jim služila kot zgled, kako uničiti humanistično idejo, da samo sobivanje v pluralnih, večkulturnih skupnostih predstavlja človeka vredno življenje.