dr. Jasminka Dedić
Kandidatka za zeleno županjo Ljubljane
Sem kandidatka Vesne – zelene stranke za županjo Ljubljane. Sem ekofeministka in odrastnica. Borim se za bolj human svet, v katerem bomo, v skupnosti z drugimi ljudmi in v sožitju z drugimi vrstami ter ob spoštovanju krhkega ravnovesja ekosistemov, vsi živeli dobro.
Z Vesninim prihodom v Slovenijo se je k nam vrnila resnično zelena politika, z mojo kandidaturo za županjo Ljubljane pa je tudi do nas pljusknil zeleni val, ki po vsej Evropi že naznanja korenite spremembe z odmikom od nevzdržnih vzorcev proizvodnje in potrošnje materialnih dobrin.
Moja politična pot
Politično udejstvovanje razumem kot svobodno in skrbno delovanje v politični skupnosti enakih državljank in državljanov za dobro sedanjih in prihodnjih generacij. Takšna politična skupnost temelji na medsebojnem spoštovanju in sprejemanju vseh ljudi.
Zavedam se, da so izčrpavanje naravnih virov, izgubljanje biotske pestrosti in degradacija okolja na eni ter izkoriščanje dela ljudi in prilaščanje ženskih teles na drugi strani posledica kapitalizma, patriarhata in rasizma. To so strukture globalne dominacije, ki se medsebojno dopolnjujejo, utrjujejo in vzdržujejo in v medsebojnem prežemanju povzročajo vedno pogostejše in vse pogubnejše krize.
V strankarsko politiko sem prvič vstopila v času vseslovenskih ljudskih vstaj v letih 2012 – 2014, ki so potekale v znamenju boja proti korupciji in pod grožnjo prihoda zloglasne trojke v Slovenijo.
Takrat sem dejavno sodelovala pri ustanovitvi Iniciative za demokratični socializem (IDS) in Združene levice (ZL). Leta 2014 sem na listi ZL kandidirala kot predstavnica IDS na volitvah v Evropski parlament in Državni zbor.
Za vstop v zeleno politiko sem se odločila tako iz osebnih razlogov kot iz političnih in nazorskih prepričanj. Namreč, ker sem odraščala v Velenju, sem se že v otroštvu srečala z ekološkimi posledicami prekomerne industrializacije, zaradi katere so visoko ceno plačevale zlasti okoliške vasi. Tako so se zaradi kopanja premoga pogreznile stare Škale, ki jih je v 70. letih zalila voda Velenjskega jezera, Družmirje pa so potonile v Šoštanjskem jezeru. Gozdove nad Šaleško dolino pa je uničeval “kisli dež”, ki so ga povzročale predvsem emisije žveplovega dioksida iz Termoelektrarne Šoštanj. Kaj kmalu sem spoznala tudi, da ima izgorevanje fosilnih goriv zaradi učinka tople grede daljnosežne posledice tudi na segrevanje ozračja in podnebje.
Sprejemu poročila Brundtlandove komisije z naslovom “Naša skupna prihodnost” leta 1987, ki je postavilo sodobno definicijo trajnostnega razvoja, je v začetku 90. let sledila prelomna Konferenca Združenih narodov za okolje in razvoj v Riu de Janeiru. Svetovni vrh v Riu je okoljska in razvojna vprašanja postavil v središče javnega zanimanja, žal pa mainstream politika temu ni sledila. Tako nam odločevalke in odločevalci, namesto da bi v središče svojih politik postavili blaginjo ljudi in planeta, še danes prodajajo pravljice o neskončni gospodarski rasti.
Besede Grete Thunberg, ki je rojena istega leta kot moja hči, so bile zame trenutek dokončne streznitve. Ko sem poslušala njen govor na Svetovnem podnebnem vrhu septembra 2019, sem prepoznala nemoč, obup in tesnobo, ki so me vsa ta leta prevevala v pričakovanju, da se bodo končno pojavile voditeljice in voditelji, ki bodo človeštvu povrnili izgubljene sanje in upanje. Ob Gretinih besedah sem se zdramila in se boleče zavedla, da smo se izneverili našim otrokom, enako kot je generacija naših staršev izneverila nas. Takrat sem spoznala, da je napočil skrajni čas za resnično zeleno politiko in da si ne moremo več privoščiti čakanja na politični razred, ki nas že desetletja zapeljuje s tehno-utopističnimi obljubami. “Samo še malo potrpite! Čudežna tehnologija, ki bo rešila vse okoljske težave, je za vogalom,” nas, z izjemo zelenih, še vedno prepričujejo političarke in politiki vseh barv.
Sem ekofeministka in odrastnica. Borim se za bolj human svet, v katerem bomo, v skupnosti z drugimi ljudmi in v sožitju z drugimi vrstami ter ob spoštovanju krhkega ravnovesja ekosistemov, vsi živeli dobro.
O meni
Rodila sem se 5. septembra 1975 v Doboju (Bosna in Hercegovina),odraščala pa sem v Velenju, kjer sem obiskovala osnovno šolo in gimnazijo. Leta 1999 sem na Fakulteti za družbene vede (FDV) Univerze v Ljubljani zaključila študij politologije – mednarodni odnosi. Študijsko pot sem nadaljevala na Central European University v Budimpešti, kjer sem pridobila magisterij na področju človekovih pravic.
Po vrnitvi v Ljubljano sem kot raziskovalka sodelovala z Mirovnim inštitutom pri prvi raziskavi o množičnih kršitvah človekovih pravic 25 tisoč državljank in državljanov nekdanje Jugoslavije, ki so jih oblasti Ministrstva za notranje zadeve izbrisale iz registra stalnega prebivalstva. Istočasno sem se pridružila prizadevanjem narodnih skupnosti iz nekdanje Jugoslavije za priznanje statusa manjšin in kolektivnih kulturnih pravic.
V letih 2004-2005 sem opravila pripravništvo na takratnem Uradu za enake možnosti in za tem sem se zaposlila pri Mirovnem inštitutu kot mlada raziskovalka. Leta 2008 sem na FDV doktorirala z disertacijo z naslovom »Konstrukcija kolektivnih identitet in genocid v nekdanji Jugoslaviji in Ruandi: primerjalna analiza«. Ob doktorskem raziskovalnem delu sem sodelovala tudi v raziskovalnih projektih, v katerih sem proučevala zlasti intersekcije spola in rase oziroma etničnosti, in v razvojnem projektu »Opolnomočenje ženskega centra Nyamirambo«, ki smo ga izvajali v Kigaliju (Ruanda) v partnerstvu z Ruandskim združenjem univerzitetno izobraženih žensk (RAUW).
Od leta 2010 pa delam v državni upravi. Najprej sem prišla na takratno Službo vlade za lokalno samoupravo in regionalno politiko, kjer sem dve leti vodila sektor za Evropski socialni sklad. SVLR je z reorganizacijo ministrstev pridružena k Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo, leta 2014 pa je ponovno vzpostavljena Služba vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko (SVRK). V letih od 2014 do 2021 sem bila vključena v pripravo ključnih razvojnih dokumentov, zlasti Strategije razvoja Slovenije 2030, in programskih dokumentov evropske kohezijske politike.
Potem ko sem spomladi 2021 kot predsednica Bošnjaške kulturne zveze Slovenije javno opozorila na nevarnost, ki jo predstavlja »non-paper« z načrti za spremembo mej na Zahodnem Balkanu, in ko sem za sarajevski časopis Stav spregovorila o položaju bošnjaške skupnosti v Sloveniji, mi je Zvone Černač, takratni predstojnik, izrekel pisno opozorilo pred odpovedjo iz krivdnih razlogov. Zagovornik načela enakosti je kasneje v postopku ugotavljanja diskriminacije potrdil, da me je delodajalec viktimiziral prav zaradi mojih izjav, s katerimi sem opozorila na strukturno etnično diskriminacijo nad bošnjaško skupnostjo.
Od junija 2022 sem zaposlena pri Ministrstvu za javno upravo, kot vodja sektorja za analize in razvojno načrtovanje v Direktoratu za kakovost.
Poleg udejstvovanja v politiki sem aktivna tudi v gibanju za odrast, kjer sem v preteklih letih sodelovala v različnih aktivnostih; med drugim sem opravila specializacijo iz waldorfske pedagogike. S soprogom sva starša 19-letne hčere in 10-letnega sina. Za dobro počutje vadim pilates, za dušo pa obiskujem gledališke predstave, plesne performanse, filmske in glasbene festivale ter se učim arabščino.
Sem poročena in s soprogom sva starša 19-letne hčere in 10-letnega sina. Za dobro počutje vadim pilates, za dušo pa obiskujem gledališke predstave, plesne performanse, filmske in glasbene festivale ter učim se arabščino.
Kaj me navdihuje?
Občudujem mlade, ki so v strahu za svojo prihodnosti množično preplavili ulice in trge mest po vsem svetu in od nas zahtevajo podnebno pravičnost ZDAJ! Bodimo ponosni na njih, saj so pokazali izjemen pogum in odgovornost za svoja leta. S tem so me prepričali, da premorejo tisto, kar je najboljše in najplemenitejše v človeškem duhu, in mi vrnili upanje, da človeštvo lahko zasnuje boljši svet od tega, ki smo ga nasledili.
V skupnostih po vsem svetu se ljudje prebujajo in v svojih v lokalnih skupnostih in mestih množično volijo zelene županje in župane ter svetnice in svetnice. Številna mesta po Evropi, med njimi najdemo Dublin, Amsterdam, Strasbourg, Grenoble, Milano, Barcelono, Budimpešto in Zagreb, že jadrajo na zelenem valu.
Pri zamišljanju vključujoče, odporne, pametne, ustvarjalne in varne Ljubljane, ki jo upravlja zaupanja vredna, transparentna in odgovorna mestna uprava, me navdihujeta zlasti županja Barcelone, Ada Colau, in župan Grenobla, Eric Piolle.
