Zoran Janković
Ko sem pred nekaj meseci odstopila iz Mestnega sveta MOL, je bila največja pridobitev ta, da mi ni bilo več treba prenašati monologov župana Zorana Jankovića in njegovih žaljivk, ki so letele na račun opozicijskih svetnikov in svetnic. Če ima človek v sebi vsaj malce samospoštovanja, je lahko že samo poslušanje grandioznega narcisa, ki je očitno prepričan, da lahko z dovolj velikim dimnikom odpravimo vpliv nevarnih polutantov iz sežigalnice na zdravje ljudi in okolje, dovolj mukotrpno. Če pa si povrh še bosanskega porekla in v županovi toksičnosti prepoznaš preslikavo glavnega baje v Republiki Srbski, lahko seje ljubljanskega mestnega sveta postanejo že naravnost mučne.
A olajšanje ni trajalo prav dolgo. Mojo nirvano je prekinila elektronska pošta, v kateri me je prijateljica pozvala k podpisu peticije “Ne v našem imenu!”. S peticijo je sto Ljubljančank in Ljubljančanov obsodilo dejanje Zorana Jankovića, ki je poslal pismo podpore predsedniku Srbije Aleksandru Vučiću in v katerem ljubljanski župan v njemu značilnem slogu Vučića bodri, da naj mu ne zmanjka moči in vztrajnosti. Če te besede tolmačimo dobronamerno, češ, da gre za gesto pristnega prijateljstva med ljubljanskim županom in srbskim predsednikom, kot se je pred nekaj dnevi posipal s pepelom v oddaji 24ur zvečer in v Odmevih, tega nikakor ni mogoče reči za županove besede, s katerimi Vučiću zagotavlja brezpogojno podporo: »Če lahko kakorkoli pomagam – na kakršen koli način, v kakršni koli obliki – sem vedno na voljo.«
Osebno me Jankovićeva »prijateljska« lojalnosti ni niti najmanj presenetila, saj je Zoran Janković v preteklih mesecih vsaj dvakrat obiskal srbskega predsednika in ga javno podprl. Tako se je Janković maja 2024, le nekaj dni po zasedanju Generalne skupščine ZN, na katerem je Aleksandar Vučić nasprotoval resoluciji o mednarodnem spominu na žrtve genocida v Srebrenici, udeležil predvolilnega shoda Srpske napredne stranke, na katerem je podprl Vučićevo SNS na lokalnih volitvah v Beogradu. Septembra 2024 pa je spremljal Aleksandra Vučića na obisku v Loznici, mestu na zahodu Srbije, ki se že leta upira odprtju rudnika litija v neposredni bližini tega mesta. Če gre verjeti Vučićevim objavam na Instagramu, Janković naj bi mu svetoval, kako lahko izboljšajo mesto in življenja ljudi. »Zoran ima mnoge izkušnje in rezultate, jaz pa ga pričakujem tudi v Beogradu in veselim se najinega nadaljnjega sodelovanja pri številnih projektih«, je zapisal Vučić na Instagramu.
Sama pa sem »prijateljsko« navezo med Jankovićem in Vučićem prepoznala že pred štirimi leti oziroma, če sem natančna, na protestu “proti socialnemu čiščenju mesta” dne 22. januarja 2021, ki sem se ga udeležila iz solidarnosti z uporabniki in uporabnicami AT Rog, ki so jih zasebne varnostne službe po naročilu MOL in ob podpori policije nekaj dni pred tem nasilno deložirali. Na tem protestu je policija dvakrat uporabila solzivec, ki sem ga na lastni koži tudi sama izkusila. V besu sem napisala odprto pismo županu Ljubljane Zoranu Jankoviću, v katerem sem ga obtožila soodgovornosti za nasilno izpraznitev AT Rog in za neupravičen napad na protestnike in protestnice, zaradi česar bi moral zapustiti župansko funkcijo. Ampak, tisto, kar je iz mojega pisma relevantno danes, štiri leta pozneje, in kar potrjuje obstoj močne »prijateljske« sprege med Jankovićem in Vučićem, je naslednji zapis:
»Pri tem početju pa še zdaleč niste izvirni, saj smo podobno strategijo lahko videli na delu tudi v Zagrebu, kjer so mestne oblasti pod vodstvom župana Milana Bandića, kljub močnemu nasprotovanju civilne družbe, odobrile projekt izgradnje nakupovalnega središča in elitnega stanovanjskega naselja v samem središču mesta, kar so opravičevali kot „čiščenje podganjega legla“. Še hujše barbarstvo pa so oblasti prizadejale v Beogradu konec aprila 2016, ko so naročile rušenje zasebnih objektov z bagri v beogradski Savamali. V rušenju so sodelovali ljudje zamaskirani s fantomkami, policija pa je bila pri tem (najmanj) pasivni sokrivec, saj je ostala gluha za klice prizadetih Beograjčank in Beograjčanov. V ljubljanskem Rogu je slovenska policija 19. januarja 2021 šla še korak dlje s tem, ko je brez zakonske podlage sodelovala pri nasilni izpraznitvi AT Rog in, posledično, omogočila rušenje objektov na območju tovarne Rog. Zato ravnanje ljubljanskih mestnih oblasti v spregi z vedno brutalnejšo policijo predstavlja mešanico najbolj toksičnih, mačističnih in predatorskih praks, ki se jih poslužujejo politični lopovi po zakonu vseh barv v skoraj vseh post-socialističnih družbah od Baltika do Balkana.«
Aleksandar Vučić
Aleksandar Vučić je pritegnil mojo znanstveno-raziskovalno pozornost pred kakšnim letom dni, ko sem se lotila priprave članka o zanikanju genocida v Bosni in Hercegovini (BiH) in Ruandi, ki je časovno sovpadel (kot da bi jungovska sinhroniciteta tako hotela) z enim najbolj silovitih propagandnih podvigov zanikanja genocida v novejši svetovni zgodovini. Kolovodji tega podviga pa (sta) bila Milorad Dodik, predsednik Republike Srbske, in Aleksandar Vučić, predsednik Republike Srbije. Ker Vučiću pred tem nisem posvečala prav veliko pozornosti, sem opravila kratko biografsko raziskavo, ki je razkrila temnejše odtenke že tako temne plati srbskega predsednika.
Tisto, kar je najbolj pritegnilo mojo pozornost pa ni Vučićeva radikalna miloševićevska in šešeljevska preteklost, ob katero se je obregnil novinar Igor Bergant v pogovoru z Zoranom Jankovićem v Odmevih 3. februarja 2025. Prav tako me ni pretirano šokiral Vučićev zloglasni govor v Narodni skupščini Republike Srbije po padcu Srebrenice julija 1995, v katerem je kot poslanec Šešeljeve Srbske radikalne stranke (SRS), katere temeljni politični cilj je vzpostavitev Velike Srbije na ozemlju razpadle Jugoslavije, grozil mednarodni skupnosti in rohnel: “Vi nas kar bombardirajte! Ubijte enega Srba, mi bomo sto Muslimanov!” S temi eskapadami Vučić ni pretirano izstopal med ostalimi velikosrbskimi jurišniki tistega časa.
Biografska informacija o Vučićevi preteklosti, zaradi katere sem Vučića uvrstila med nevarne velikosrbske ideologe in ki je ni možno zaslediti v njegovi uradni biografiji, je Vučićeva neposredna vpletenost v vojno v BiH, kjer je v letih 1992 in 1993, kot mlad novinar, delal na vojno-propagandistični televiziji “Kanal S” bosanskih Srbov na Palah. Po poročanju Süddeutsche Zeitung (18. maj 2008) je bil Aleksandar Vučić “vajenec vojnega hujskača” in ustanovitelja SRS Vojislava Šešlja, ki ga je Pritožbeni senat Mehanizma za mednarodna kazenska sodišča 11. aprila 2018 spoznal za krivega zaradi zločinov proti človeštvu. Iz časa Vučićevega službovanja na Palah je na Youtubu dostopen prispevek iz decembra 1992, s katerim Kanal S »dokazuje« prisotnost mudžahedinov, ki se borijo na strani Armade BiH. Gre za reportažo ene britanske televizije, v kateri prikazuje britansko-novozelandskega »plačanca« Teda Skinnera, kako usposablja »mudžahedine« za vojno. Ob tem pa je najbolj ironično to, da so, kot se je izkazalo na sojenju pripadnikoma HVO Dariu Kordiću in Mariu Čerkezu, pravi mudžahedini le nekaj mesecev po nastanku tega posnetka v Travniku likvidirali Teda Skinnera in Dereka Arnolda.
To pa še ni vse. Aleksandar Vučić je, kot nadebuden mladi radikal in Šešljev oproda med vojno v BiH obiskal tudi borce Vojske Republike Srbske in takratnega predsednika RS Radovana Karadžića. Kot je razvidno v spodnjem posnetku v izseku med 3:35 in 3:45, je mladi Aleksandar Vučić med vojno nosil tudi orožje.
In, glede na to da se Zoran Janković po izrekanju javne podpore Aleksandru Vučiću nespretno izmotava, češ “tam sem rojen, imam tudi to pravico”, lahko tudi sama upravičeno rečem, da se me, ker sem rojena v BiH, še kako tiče to, da je Aleksandar Vučić v času vojaške agresije na BiH, aktivno sodeloval v agresiji na mojo rojstno domovino. Zato je Jankovićevo sprenevedanje, da je, kot pove v Odmevih, “razčistil” z Miloševićem (pri čemer pa prikladno zamolči Vučićevo šešeljevsko preteklost!), nespoštljivo ne samo do Ljubljančank in Ljubljančanov temveč tudi do vseh žrtev množičnih grozodejstev, ki so jih v BiH, na Hrvaškem in na Kosovu izvršili pripadniki Belih orlov, paravojaških enot znanih tudi kot “Šešeljevci”, “Četniki” in “Maščevalci”, ki jim je poveljeval tudi Vojislav šešelj, tj. Vučićev mentor.
Za konec pa še ena zanimivost, ki verjetno največ govori o karakterju srbskega predsednika Aleksandra Vučića. Kot se da razbrati iz uradne biografije, je mladi Aleksandar Vučić končal Zemunsko gimnazijo 1988. leta, diplomiral pa 1994. leta na Pravni fakulteti Univerze v Beogradu. Pred približno desetimi leti je v srbski javnosti lansiran spin, ki pravi, da je bil Vučić eden najboljših študentov na beograjski pravni fakulteti, zaradi česar je postal Vučić predmet norčevanja in številnih memov.
Ampak, ob tem se postavi logično vprašanje, kako je uspelo Vučiću, ki je po zaključeni gimnaziji 1988. leta služil enoletni vojaški rok v JNA v Sarajevu (kar pomeni, da je dejansko začel s študijem 1. letnika v študijskem letu 1989/1990) in ki je eno leto opravljal delo “novinarja” na palskem Kanalu “S” od pomladi 1992. do pomladi 1993. leta (kar pomeni, da polovico 3. letnika v študijskem letu 1991/92 in polovico 4. letnika v študijskem letu 1992/93 ni mogel opravljati rednih študijskih obveznosti), diplomirati pravo v rednih študijskih rokih? Verjetno gre ravno v tem iskati vzroke za Jankovićevo navdušenje nad Aleksandrom Vučićem, ki ga smatra celo za najboljšega predsednika v regiji. Namreč, iz vsake Jankovićeve besede veje navdušenje nad Vučićem, nekakšnim polbožanstvom, ki mu je, v nasprotju z Jankovićem, ki mu je spodletel njegov največji politični projekt, tj. sestava vlade leta 2012, uspelo realizirati (skoraj) vse (Beograd na vodi, EXPO2027), o čemer lahko ljubljanski grandiozni narcis samo sanja. Navsezadnje, kot odkrito pove v spodnjem posnetku, od Zorana Jankovića res ne moremo pričakovati, da se bo spremenil, saj kot pravi: “Tak sem, kot sem… Ne igram pa te lažne morale.” To pa je ravno tisto, kar je pri Zoranu Jankoviću najbolj grozljivo in kar je tudi večkrat povedal na sejah mestnega sveta, ko je očital opozicijskim svetnikom in svetnicam, češ da se samo pretvarjamo, da nam je mar za zdravje Ljubljančanov in Ljubljančank, pitno vodo, vrtce… Grozljivo je, ko spoznaš ljudi, ki so prepričani, da etike in morale ni in da je človek v bistvu amoralno bitje. Če to ni definicija zla, pa mi vi povejte, kaj drugega bi lahko bilo?