Iz uvoda h knjigi Petra Wohllebna, Skrivno življenje dreves – Kaj čutijo drevesa, kako se sporazumevajo – odkrivanje skritega sveta (v slovenščino prevedla Petra Piber)
»Ko sem začel svojo poklicno pot kot gozdar, sem o skrivnem življenju dreves vedel približno toliko kot mesar o občutkih živali. Sodobno gozdarstvo proizvaja les, kar pomeni, da podira debla in nato spet zasadi mlada drevesca. Ob branju sodobnih publikacij človek hitro dobi vtis, da je blaginja gozda pomembna le toliko, kot je nujno zaradi čim uspešnejšega upravljanja z njim. To za gozdarski vsakdan tudi zadošča in postopoma človek izgubi občutek za vse drugo. Ker sem moral vsak dan označiti na stotine smrek, bukev, hrastov in borov glede na to, za kaj bodo primerni po podrtju in kako visoka je njihova tržna vrednost, sem razmišljal vse bolj omejeno.
Pred približno dvema desetletjema sem začel voditi treninge preživetja v naravi in izlete s prenočevanjem v brunaricah. Pozneje so se temu pridružili še gozd za pokope in zavarovani pragozdovi. V pogovoru s številnimi obiskovalci se je moj pogled na gozd spet razširil. Ukrivljena grčava drevesa, ki sem jih prej ocenjeval za manjvredna, so pri pohodnikih izzvala navdušenje. Učil sem se skupaj z njimi, da nisem več gledal le debel in njihove kakovosti, temveč sem opazil tudi nenavadne korenine, posebne rastne oblike in mehke blazine mahu na lubju. Ljubezen do narave, ki me je gnala že kot šestletnika, se je vnovič razplamtela. Nenadoma sem odkril nešteto čudežev, kar si skoraj nisem znal razložiti. Poleg tega je univerza v Aachnu začela z rednim raziskovalnim delom v mojem revirju. Takrat so bila pojasnjena številna vprašanja, a se je pojavilo tudi nešteto novih. Življenje gozdarja je spet postalo zanimivo in vsak dan v gozdu je postal izlet v neznano. Vse to je pripomoglo k obzirnosti, kar za gospodarjenje z gozdovi ni običajno. Kdor se zaveda, da drevesa občutijo bolečino, imajo spomin in da drevesni starši živijo skupaj z otroki, ne zmore več sekati vsevprek in poseči mednje z ogromnimi stroji. Ti so v mojem revirju prepovedani že dve desetletji. In če je kdaj res treba posekati posamezna drevesa, se gozdarski delavci tega lotijo obzirno in deblo odvlečejo s konji. Zdrav, morda tudi srečen gozd je bistveno plodnejši, in to hkrati pomeni tudi donosnejši. Ta argument je prepričal tudi mojega delodajalca, občino Hümmel, tako da v majhni vasici v gorovju Eifel tudi v prihodnje ne namerava gozdariti drugače. Drevesa so zadihala in izdala še več skrivnosti, predvsem skupine, ki rastejo na novih, zaščitenih območjih, kjer jih popolnoma nič ne moti. Vedno se od njih naučim kaj novega, pa se mi že o tem, kar sem pod njihovimi listnatimi krošnjami odkril doslej, pred časom ni niti sanjalo.
Vabim vas, da z menoj delite srečo, ki nam jo lahko prinesejo drevesa. In kdo ve, morda boste tudi vi na naslednjem sprehodu po gozdu odkrili majhne in velike čudeže.«