»Občutek imam, da gre za končno igro.« S tem stavkom je George Monbiot v začetku julija otvoril svojo kolumno v Guardianu z naslovom »Gre za demokracijo proti plutokraciji – to je končna igra za naš planet« (It’s democracy vs plutocracy – this is the endgame for our planet). Povod za Monbiotovo kolumno pa je bila odločitev Vrhovnega sodišča ZDA, ki je presodilo, da zvezna Agencija za zaščito okolja nima pristojnosti pri omejevanju emisij toplogrednih plinov iz elektrarn. S tem je Vrhovno sodišče s konzervativno večino, ki jo je z imenovanjem treh sodnikov zagotovil prejšnji predsednik Donald Trump, zvezni izvršni oblasti bistveno otežilo uresničevanje že tako ohlapnih podnebnih zavez ZDA. Popolnoma enako, kot je to le nekaj dni prej storilo v svojih odločitvah glede nošenja orožja in reproduktivnih pravic žensk.
Dejanska razsežnost te »perverzne in skrajno pristranske odločitve Vrhovnega sodišča« pa se nam razkrije šele, ko Monbiot naslika njeno ozadje, zato ga citiram:
»Odločitev Vrhovnega sodišča ni bila niti naključna niti utemeljena na pravnih načelih. Porajala se je iz koordiniranega programa za zamenjavo demokracije v ZDA s sodniško diktaturo.
Kot je dokumentiral senator Sheldon Whitehouse, se je v nominacijo in potrditev treh sodnikov, imenovanih s strani Donalda Trumpa, zlilo na stotine milijonov dolarjev. Med vodilnimi skupinami, ki so vodile to kampanjo, je Americans for Prosperity, ki sta jo ustanovila brata Koch: naftna tajkuna, za katerima je dolg seznam financiranja desničarskih bojev. Kot je pokazala raziskava organizacije Earth Uprising, obstaja močna povezava med naftnim in plinskim denarjem, ki so ga prejeli senatorji ZDA, in njihovo podporo nominacijam Trumpovih vrhovnih sodnikov.«
V nadaljevanju se Monbiot sprašuje, zakaj mogotci pravzaprav zasipajo odločevalce s stotinami milijonov dolarjev, da bi onemogočili uspešno soočanje z okoljskimi problemi? Navsezadnje, zakaj bi kdorkoli želel smetiti živi svet? Zagotovo si celo milijarderji želijo živeti na lepem planetu? Mar si ne želijo tudi oni potapljati na koralnih grebenih, ribariti v neokrnjenih rekah in smučati po zasneženih gorah?
Prepričana sem, da se podobno sprašujejo tudi stotine milijonov, morda celo milijarde ljudi po vsem svetu. A je za tem, kar je dobronamernim ljudem na prvi pogled videti nerazumljivo ali celo neracionalno, nekaj veliko bolj zloveščega, kot si sploh lahko predstavljamo. In kot nas prijazno poduči Monbiot, s tem, ko »trpimo za globokim nerazumevanjem, zakaj takšni ljudje počnejo to, kar počnejo«, si pravzaprav zastavljamo napačna vprašanja. Vsakdo, ki se je kdaj ukvarjal_a s političnimi preferencami, interesi in oblastjo, ve tudi, da resnične motive oblastnikov lahko doumemo šele, ko razumemo, kakšna je razlika med političnimi preferencami in interesi ter med političnimi interesi in oblastjo.
Če tega razlikovanja ne premoremo, se nam kaj hitro zgodi, da oblastnikom za njihove odločitve in ravnanja pripišemo razloge, ki z dejanskimi motivi nimajo prav nič skupnega. Namreč, ljudje, ki nimajo nobene želje po tem, da bi imeli oblast nad drugimi, težko razumejo tiste, ki hlepijo po oblasti. »Pri teh oligarhih ne gre več za denar,« pravi Monbiot. »Gre za golo oblast: gre za to, da se mora svet prikloniti pred njimi. Zaradi svoje oblastiželjnosti so, če je treba, pripravljeni uničiti tudi Zemljo.«
Ker pa je takšna miselnost večini ljudi povsem tuja, z njimi toliko lažje manipulirajo ali, povedano po domače, toliko lažje jim prodajajo bučke. Oziroma, še huje, ker je to slišati tako neverjetno, naravnost bizarno, se povsem dobronamerni ljudje – bodisi zavestno bodisi nezavedno – odločijo, da temu raje ne bodo verjeli. Podobno, kot se mnogi ljudje še danes ne morejo sprijazniti s tem, da so holokavst izvajali povsem »normalni« ljudje, ne pa pošasti v človeški obliki. Ker je realnost tako neverjetna in bizarna, se ljudje raje zatečejo v »logične« in »smiselne« razlage, ki jim jih ponujajo teorije zarot, kot na primer ta, da so podnebne spremembe velika prevara.
Če mislite, da smo v ljubki deželici na sončni strani Alp imuni na tovrstne sleparije in dobro koordinirane manipulacije, se pošteno motite. Pravzaprav imam občutek, da je stanje tukaj še bolj zaskrbljujoče. Pri nas ne samo, da ne premoremo okoljskih novinark in novinarjev, kot je George Monbiot, temveč je celo videti, da večje ko so bučke, zapakirane v megalomanske projekte, kot so avtoceste, TEŠ6, lakirnice, sežigalnice, JEK2 … toliko raje jim tukaj nasedemo. Kot da bi obstajal nenapisan družbeni dogovor med tistimi, ki se držijo nasveta, da če že kradeš, kradi na veliko, in tistimi, ki se tolažijo, da če sem že prevaran_a, naj me vsaj prevarajo najboljši_e prevaranti_ke.
Da bi bil absurd še večji, nam je na isti dan, ko je bila objavljena Monbiotova kolumna, ljubljanski župan Zoran Janković v svojem slogu v praksi ponazoril, kar nam je novinar poskušal pričarati z besedami. Namreč, tega dne je Mestna občina Ljubljana izvedla promocijski dogodek, na katerem je naš večni župan pompozno najavil vrnitev starega-novega projekta izgradnje sežigalnice v Ljubljani. Seveda z blagoslovom dunajskega kolega, dr. Michaela Ludwiga.
Na omenjenem dogodku nas je župan prepričeval, da bomo s sežigalnico kot s čarobno paličico rešili vse svoje težave z odpadki, čeprav so se kopičile leta in leta. Hkrati pa bi s sežigalnico po županovih besedah podprli energetski prehod mesta v ogljično nevtralnost ter pocenili ogrevanje za gospodinjstva, tako da bo »vsako leto cena za uporabnike vročevoda nižja, tudi v taki krizi, kot je danes, za približno 20 odstotkov«. Ob tem pa nas ni pozabil »dobronamerno« posvariti, da naj se ne »hecamo« o energentih, o plinu, ko je zunaj 35 stopinj Celzija, “prišla pa bo zima, pa se bomo vprašali, kaj je s položnicami”.
Šele ko si izposodimo Monbiotovo metodo razumevanja oblastniške mentalitete, pa uzremo pravo naravo strategije za osvojitev petega (!) županskega mandata. Ker ta sloni na preverjenem receptu, da se strah dobro prodaja, županove izjave niso nič drugega kot groba manipulacija, ki se napaja iz sicer upravičenega strahu in negotovosti ljudi, ali bodo med ogrevalno sezono zmogli pokriti stroške ogrevanja.
Še huje, pri trditvah, kako bo sežigalnica prispevala k razogljičenju energijske mešanice v Ljubljani, pa se izkaže, da župan bodisi ne ve, kolikšen je ogljični odtis sežigalnic, bodisi javnost zavestno zavaja. Ne glede na to, kaj izmed tega je res, je to za župana prestolnice, ki jo je Evropska komisija uvrstila med sto evropskih mest, ki naj bi dosegla podnebno nevtralnost do leta 2030, najmanj nedopustno. Zato, da ljubljanski župan ne bi več mogel zavajati javnosti, da je energijska predelava odpadkov združljiva s podnebno nevtralnostjo, spodaj navajam nekaj številk in izkušnje drugih evropskih mest, ki nam govorijo ravno nasprotno:
Po podatkih Eurostata se je v obdobju od leta 1995 do 2020 količina sežganih komunalnih odpadkov v EU več kot podvojila (s 30 milijonov ton leta 1995 na 61 milijonov ton leta 2020). Količina sežganih komunalnih odpadkov je v tem obdobju tako zrasla s 70 kg na 137 kg na prebivalca. V letu 2019 so bili odpadki s 3,3% toplogrednih plinov četrti največji vir emisij toplogrednih plinov, za izgorevanjem fosilnih goriv (77%), kmetijstvom (10%) in industrijskimi procesi (8%).
Medtem ko so se v letih od 1990 do 2019 emisije TGP , ki jih ustvarijo odpadki, zmanjšale za skoraj 44% (z 240 Mt v letu 1990 na 135 Mt v 2019), pa so se emisije CO2, ki jih sprostijo sežigalnice za izrabo energije, povečale za kar 283%. Tako so v letu 2019 sežigalnice WTE (waste-to-energy) sprostile skoraj 42 Mt CO2 v EU-28, kar znaša 5% vseh emisij TGP, ki jih ustvari proizvodnja elektrike in energije za ogrevanje, namenjene javnosti.
Sežig mešanih komunalnih odpadkov vključuje tako fosilni CO2 (npr. sežig plastike) in biogeni CO2 (npr. sežig lesa, papirja, hrane) in vsaka tona komunalnih trdih odpadkov sprosti med 0,7 in 1,2 tone emisij CO2. Kar ena tretjina emisij CO2, ki se sprostijo iz plastike, je posledica sežiganja plastičnih odpadkov. Ogljična intenzivnost evropskih sežigalnic pa znaša 540 g CO2/kWh, kar znaša okvirno dvakrat toliko kot koncentracija emisij CO2 iz povprečnega EU električnega omrežja (275 g CO2/kWh). Zaradi pospešenega zmanjševanja ogljične intenzivnosti proizvodnje elektrike pa naj bi ogljična intenzivnost sežiganja WTE do leta 2030 predstavljala skoraj 3,5-kratnik. Še več, celo v primerjavi s proizvodnjo fosilnih goriv, kot je naravni plin, ima sežiganje WTE bolj škodljiv vpliv na podnebje, saj tipična plinsko-turbinska elektrarna s kombiniranim ciklom (CCGT) proizvaja elektriko z ogljično intenzivnostjo okoli 360 g CO2/kWh.
Danska, kjer sežiganje predstavlja petino daljinskega ogrevanja in okoli 5% električne energije, sodi med največje sežigalce v Evropi. Nedvomno sežiganje, zlasti če se uporablja za proizvodnjo toplote ali električne energije, predstavlja izboljšanje v primerjavi z odlaganjem odpadkov na odlagališča, kjer oddajajo metan in lahko izpirajo strupene kemikalije, ali s pošiljanjem v države v razvoju, kjer je malo nadzora nad tem, kaj se z njimi zgodi. Toda kot ugotavlja Politico:
»Tisto, kar se je še pred nekaj leti zdelo kot pameten način ravnanja z odpadki, je zdaj postalo problem. Ena težava je, da v sežigalnicah pokurijo veliko več odpadkov, kot jih vse bolj urejeni Danci zavržejo. Danska ima 23 sežigalnic, ki lahko sežgejo 3,8 milijona ton odpadkov na leto. Toda država mora pridobivati vedno več smeti iz tujine. Leta 2018 je uvozila skoraj 1 milijon ton odpadkov, predvsem iz Združenega kraljestva in Nemčije.
To ni v skladu s podnebnimi cilji Kopenhagna; Danska želi svoje emisije toplogrednih plinov v naslednjem desetletju zmanjšati za 70% pod raven iz leta 1990 v skladu z lani sprejetim podnebnim zakonom.«
Da bi izkoristili presežne zmogljivosti v sežigalnicah, so danske sežigalnice prisiljene uvažati odpadke z visoko vsebnostjo plastike, kar povečuje emisije CO2. Zato namerava Danska v naslednjem desetletju v skladu z načrtom o prestrukturiranju ravnanja z odpadki v državi zmanjšati zmogljivost sežiganja za 30 odstotkov. Za zmanjšanje presežne zmogljivosti bo morala zapreti sedem sežigalnic. Vladni načrt vključuje tudi uvedbo sistema recikliranja z 10 različnimi tokovi odpadkov (steklo, papir, tekstil itd.) in zmanjšanje količine uvoženih smeti.
Danska tako najbolje ponazarja »učinek zaprtega sistema« (lock-in effect), zaradi katerega so današnje rešitve omejene z včerajšnjimi izbirami, četudi so te izbire izgubile svoj pomen in so se od takrat pojavile nove alternative, ki so učinkovitejše in uspešnejše od rešitev, ki trenutno prevladujejo in nas omejujejo. Ravno sežigalnice predstavljajo eklatanten primer učinka zaprtega sistema, saj sežigalnice dobesedno kanibalizirajo recikliranje. Mestne oblasti pa imajo zaradi pogodb o financiranju sežigalnic zvezane roke, zaradi česar je smeti lažje sežgati kot jih sortirati za reciklažo.
Iz tega lahko sklepamo, da je dilema glede vprašanja ravnanja z odpadki pravzaprav umetno ustvarjena. Zlasti zaradi podnebnih ciljev, ki nam nalagajo drastično zmanjšanje toplogrednih plinov, je sežiganje odpadkov nemogoče upravičiti. Zato je za mesta brez sežigalnice preprečevanje nastanka odpadkov, ponovna uporaba ter boljše sortiranje in recikliranje odpadkov pravzaprav edina izvedljiva alternativa, ki je združljiva s podnebnimi cilji.
Pa to še ni vse; ne samo, da so sežigalnice nezdružljive s podnebnimi cilji, proces sežiganja smeti sam po sebi onesnažuje. Tudi če na sežigalnico namestite najsodobnejše naprave za nadzor onesnaževanja (best available technology), zaradi tega ne postane čist in za zdravje ljudi nenevaren objekt. Kot kaže primer najmlajše od 13 sežigalnic na Nizozemskem, Reststoffen Energie Centrale (REC), še tako sodobna tehnologija ne more preprečiti uhajanja strupenih snovi v okolico sežigalnice. REC je sodobna sežigalnica, ki iz odpadkov pridobiva energijo (WTE), ob njeni otvoritvi leta 2011 pa so jo razglašali za »najsodobnejšo« instalacijo, najboljšo v Zahodni Evropi. Vendar pa je dolgotrajno testiranje pokazalo, da tovarna izpušča dioksin, furane in strupena onesnaževala daleč nad mejami, ki jih določa zakonodaja EU.
Prvotno je bilo predvideno, da bo sežigalnica REC za proizvodnjo električne energije za bližnjo tovarno soli sežigala le gospodinjske odpadke iz Frizije. Vendar pa dandanes odpadke vozijo od vsepovsod na Nizozemskem. Poleg gospodinjskih odpadkov med odpadke, ki jih sežigajo v REC, spadajo tudi industrijski odpadki, digestati, tj. snovi, ki ostanejo po anaerobni presnovi biološko razgradljivih surovin, in blato iz čistilnih naprav. Zato kemijske analize za preverjanje vnosa odpadkov, ki so bile prvič izvedene v začetku leta 2011, sprožajo vedno več vprašanj, ali instalacija za sežig odpadkov s temperaturo po izgorevanju 8.500 stopinj Celzija dejansko zmore sežgati kemično zapletene gospodinjske in industrijske odpadke.
Tudi analize na področju ekološkega biomonitoringa, ki so ugotavljale prisotnost obstojnih organskih onesnaževal (POP) v okolici sežigalnic v Valdemingómezu (Španija), Plznu (Češka) in Kaunasu (Litva), so pokazale, da je okolica sežigalnic obremenjena s strupenimi snovmi, zelo škodljivimi za zdravje ljudi in okolje, kot so dioksini (PCDD/F) in dioksinom podobni PCB, PAH in PFAS.
Ker imajo trenutne strategije sežiganja odpadkov dokazljivo škodljiv vpliv na zdravje ljudi, sežigalnici v Ljubljani nasprotujejo tudi slovenske zdravnice in zdravniki. Tako so članice in člani Delovne skupine za spremljanje, opozarjanje in ozaveščanje o nevarnostih onesnaženega okolja za zdravje Zdravniške zbornice Slovenije v odprtem pismu nekaj dni po predstavitvi sežigalnice zapisali:
»Zrak v Ljubljani je med najbolj onesnaženimi v Evropi. Načrtovano sežiganje približno polovice vseh odpadkov v državi oziroma več kot 300 ton odpadkov dnevno bi kakovost zraka samo še dodatno poslabšalo in ogrozilo zdravje in življenja prebivalcev Ljubljane in okolice. V Ljubljani je povprečna koncentracija strupenih in rakotvornih delcev PM2,5 v zraku namreč že sedaj vsaj trikrat višja, kot jo priporočajo smernice Svetovne zdravstvene organizacije (SZO).
… Letošnjega januarja je bila tako urna koncentracija rakotvornih delcev PM2,5 v Ljubljani celo 32-krat višja od priporočene letne povprečne koncentracije SZO. Povprečna letna koncentracija delcev PM10 v zraku pa je v centru Ljubljane že sedaj najvišja v primerjavi s koncentracijami na drugih območjih v Sloveniji. Zaradi neznatnega vetra in temperaturnega obrata se namreč vsi izpusti strupenih snovi nabirajo v kotlini ter povzročajo zdravju škodljive učinke. Zlasti so ogroženi starejši, bolniki z boleznimi srca in ožilja ter boleznimi dihal, nosečnice in otroci. Iz navedenih razlogov Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) vrtcem in šolam v hladnejših mesecih večkrat priporoča, da zmanjšajo izvajanje fizičnih aktivnosti na prostem.
… Pri sežiganju odpadkov se sproščajo v zrak številne strupene snovi, na primer prašni delci PM2,5 in PM10, težke kovine in rakotvorni dioksini, furani in policiklični aromatski ogljikovodiki, zato prebivalci mest s sežigalnicami odpadkov pogosteje zbolevajo za rakavimi obolenji bezgavk, pljuč in debelega črevesja. Poleg tega imajo prebivalci zaradi onesnaženega zraka tudi pogosteje astmo, kronični bronhitis, bolezni srca in ožilja, kot sta možganska in srčna kap, prezgodnjo demenco, otroci pa se slabše razvijajo in imajo pogosteje prirojene nepravilnosti.«
Ljubljanski župan je opozorila zdravnic in zdravnikov pred onesnaženim zrakom v Ljubljani označil kot natolcevanja, v odgovoru MOL in Energetike Ljubljana pa so župan Zoran Janković ter oba direktorja Energetike Ljubljana Samo Loze in dr. Marko Agrež ponovno zagotovili, da »zdravje prebivalcev in varstvo okolja sta in bosta vedno prioriteta.« To naj bi dosegli s tem, da bo »objekt sledil najboljšim razpoložljivim tehnikam in da bo ob tem zagotavljal nižje od najnižje predpisanih emisijskih vrednosti (EU BAT zahtevki)«. Slabosti kotlinske lege Ljubljane pa naj bi presegli z višino dimnika, ki bo visok okoli 200 metrov.
Zanimivo, a le dober mesec dni pred objavo pisma, pod katerega so se podpisali župan in vodilna moža Energetike Ljubljana, smo lahko na spletnem portalu Necenzurirano.si prebrali prispevek z naslovom Kriminalisti nad največji energetski posel, v katerem je pisalo sledeče:
»Kriminalisti Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) so danes na sedmih lokacijah opravili hišne preiskave zaradi suma storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti.
Po naših zanesljivih informacijah preiskujejo 118 milijonov evrov vredno naročilo glavne tehnološke opreme za izgradnjo plinsko-parne enote v ljubljanski toplarni, ki jo je od grške družbe Mytilineos Holdings kupilo javno podjetje Energetika Ljubljana. Osumljenih je pet fizičnih oseb … Kot so sporočili s policije, so osumljene osebe pri opravljanju gospodarske dejavnosti v povezavi z javnim naročilom, na podlagi katerega je bila sklenjena pogodba v višini 118 milijonov evrov med slovenskim javnim podjetjem in gospodarsko družbo iz tujine, zlorabile svoj položaj in si pridobile veliko protipravno premoženjsko korist v višini 3,5 milijona evrov, ki je bila delno že izplačana, in sicer v višini vsaj 650.000 evrov.«
Po neuradnih informacijah se je med osumljenimi osebami, poleg obeh zgoraj omenjenih direktorjev Energetike Ljubljana, znašel tudi srbski poslovnež Petar Komljenović. Spomnimo se, da je Komljenović pred nekaj leti v postopku izkazovanja vira premoženja Jureta Jankovića v pisni izjavi Fursu zatrdil, da je slednjemu odobril posojilo brez dogovora o zapadlosti vračila, zavarovanju in obrestovanju, saj svoj poslovni odnos menda gradita na »medsebojnem zaupanju in dolgoletnem poznanstvu«. Glede vračila posojila naj bi se dogovorila, da se bo en del poravnaval z vračilom v denarju, preostali znesek pa z investicijo v skupne projekte.
Torej, kljub vsem zagotovilom, da sta zdravje ljudi in varstvo okolja na prvem mestu, bi se že takrat morali vklopiti zgodnji svarilni znaki, ki nas opozarjajo, da tudi v primeru sežigalnice obstaja visoko tveganje korupcije. Ampak se niso. Tako nas je lahko ljubljanski župan ob predstavitvi »objekta za energetsko izrabo odpadkov« še naprej tolažil, da je na prvem mestu »želja naših meščank in meščanov« in da »nimamo nobenega razloga, da bi delali nek profit«. Skratka, še dobro, da imamo zagotovila našega župana, ki je daleč naokrog znan po svoji integriteti in nepodkupljivosti, da nihče ne bo ustvarjal dobička na račun naših odpadkov. Sicer bi bilo dobrodošlo, če bi nam zaupal, kdo se skriva za »mi«, ampak skrajno nespodobno bi bilo dvomiti v besede takšnega poštenjaka. Navsezadnje, kot je nedavno razkril, tudi on svojim partnerjem “verjame na besedo” in zato ni nobene potrebe po zapisovanju nekih dogovorov!
Pa vendarle, četudi občasno dobro dene, zatekanje v nesramen cinizem nikakor ne more preglasiti grenkobe, ki se je zažrla globoko v nas. Ta grenkoba je spoznanje, da smo se znašli v podnebni končni igri, v kateri so oblastniki in gospodarji naših življenj pripravljeni zastaviti tudi prihodnost človeštva in planeta samo zato, da bi nam še zadnjič dali vedeti, da se Zemlja vrti okrog in zaradi njih. Zato, kot ugotavlja Monbiot, vse dokler denarja ne preženemo iz politike in ne razbijemo medijskih imperijev, ki se norčujejo iz demokratičnih procesov, ne bomo mogli zaščititi ne živega sveta ne reproduktivnih pravic žensk ali česarkoli drugega, kar ima za nas vrednost. Vse dokler ne spremenimo naših političnih sistemov tako, da oblastniki in mogotci ne bodo mogli kupiti odločitev, ki jih želijo vsiliti, bomo vsi izgubljali.
Za začetek lahko naredimo majhne korake, kot je na primer omejitev vseh izvoljivih funkcij na največ dva mandata. Tiste funkcije, ki takšno omejitev že poznajo, potrjujejo, da je takšna omejitev za preživetje demokracije nujna. Navsezadnje, če si samo predstavljamo Slovenijo, v kateri bi lahko isti človek neomejeno kandidiral za predsednika republike, bi še danes imeli istega predsednika kot leta 1991.