Dan prekoračenja Zemljinih virov
Po izračunih Mreže globalnega odtisa (Global Footprint Network) letošnji Dan prekoračenja Zemljinih virov ali v angleščini Earth Overshoot Day naj bi se zgodil že 25. julija 2024 oziroma osem dni prej kot lansko leto. To je dan v letu, na katerega smo ljudje potrošili toliko ekoloških virov, ki jih Zemlja letno še lahko generira. Ekološki odtis je merska enota, s katero primerjamo potrošnjo virov posameznikov, vlad in gospodarstva v primerjavi z zmogljivostjo Zemlje za biološko regeneracijo, merimo pa jo v globalnih hektarjih na osebo (gha/osebo). Tako ob svetovnem prebivalstvu, ki je preseglo 8,1 milijarde, in ob človeški potrošnji ekoloških dobrin in storitev v višini 20,8 milijard gha v letu 2023, globalni ekološki odtis znaša 2,6 gha/osebo. S trenutno potrošnjo v svetu bi tako potrebovali 1,71 Zemlje, če bi želeli obnoviti naravne vire in dobrine, ki jih bomo porabili letos. Od začetka merjenja prekoračenja Zemljinih virov leta 1971, ko je Dan prekoračitve padel na 25. december, bo ta dan v letu 2024 nastopil kar pet mesecev prej.
Od 1. januarja 2024 do danes je ta prag prekoračilo že 30 držav. Država, ki je prva dosegla svoj dan prekoračenja Zemljinih virov, je bil Katar, in sicer 11. februarja, ki mu je sledil Luksemburg 20. februarja. Od drugih držav EU so svoje vire, ki jih imajo na voljo v letošnjem letu, porabile tudi Estonija (8. marca), Latvija (12. marca), Danska (16. marca), Belgija (23. marca), Litva (26. marca), Nizozemska (1. aprila), Avstrija (7. aprila), Finska (12. aprila), Češka (18. aprila), Švedska (21. aprila) in Slovenija (25. aprila). To pomeni, da bomo Slovenci in Slovenke že od jutrišnjega dne do konca tega leta v ekološkem dolgu. In, če bi vsi ljudje po svetu trošili toliko, kot trošimo Slovenci in Slovenke, bi potrebovali 3,1 Zemlje.
Preseganje planetarnih mej
Znanstvene študije pritrjujejo, da se v zadnjih 50 letih potrošnja Zemljinih virov in drugih ekoloških dobrin iz leta v leto povečuje. Tako je mednarodna skupina znanstvenikov in znanstvenic pri Stockholmskem centru za odpornost (Stockholm Resilience Centre), ki je izhajala iz znanstveno podprtega okvirja planetarnih mej, v letu 2023 prvič količinsko opredelila vseh devet mejnih procesov, uravnavajo stabilnost in odpornost Zemljinega sistema. To so podnebne spremembe, spremembe integritete biosfere, biogeokemijski tokovi dušika in fosforja, izguba stratosferskega ozona, zakisovanje oceanov, globalna poraba sladke vode, sprememba rabe tal, obremenjenost z aerosoli v ozračju in vnos novih entitet (umetnih kemičnih spojin, prisotnost tujerodnih vrst v ekosistemu itd.).
Znanstveniki in znanstvenice v študiji ugotavljajo, da presegamo že šest od devetih planetarnih procesov. To pomeni, da se Zemlja nahaja krepko onkraj mej, ki še zagotavljajo varen prostor za delovanje človeštva. Zakisovanje oceanov se nahaja tik pod zgornjo mejo, medtem ko je obremenjenost z aerosoli v ozračju prekoračena le v nekaterih regijah, vendar je tudi na tem področju trend naraščanja pritiska. Edini planetarni proces, ki se nahaja znotraj varnega prostora za delovanje, je stratosferski ozon, ki je ogrožen le na Antarktiki. Ob objavi rezultatov študije je dr. Johan Rockström, eden od utemeljiteljev koncepta planetarnih mej in so-avtor študije, dejal: »Zadnja posodobitev planetarnih mej jasno prikazuje bolnika, ki se slabo počuti, saj se pritisk na planet povečuje, vitalne meje pa so porušene. Ne vemo, kako dolgo še lahko prestopamo te ključne meje, preden kombinirani pritiski povzročijo nepovratne spremembe in škodo.«
Dobro življenje znotraj biofizičnih mej planeta
Razvojna ekonomistka dr. Kate Raworth je model planetarnih mej nadgradila in planetarne procese umestila v koncept ekonomike krofa (Doughnut Economics). S tem je Raworth v eni sami podobi hkrati vizualizirala biofizikalne omejitve planeta in prag, ki nam omogoča dostojno življenje. Krof je sestavljen iz dveh koncentričnih krogov: notranjega, ki predstavlja družbene temelje, ki zagotavljajo, da nikomur ne primanjkuje osnovnih življenjskih potrebščin, in zunanjega, ki predstavlja ekološke zgornje meje, ki zagotavlja, da človeštvo ne prekorači planetarnih meja, ki ščitijo zemeljske sisteme za vzdrževanje življenja. Med tema pragoma se nahaja prostor v obliki ameriškega krofa, ki je hkrati ekološko varen in socialno pravičen. To je prostor, v katerem lahko človeštvo uspeva in sobiva v sožitju z drugimi vrstami.
Na podlagi modela ekonomike krofa je skupina znanstvenic in znanstvenikov z Univerze v Leedsu izvedla študijo, s katero so za več kot 140 držav sveta ocenili, v kolikšni meri so zadovoljene temeljne potrebe ljudi za dostojno življenje ter za koliko presegajo meje naravnih trajnostnih kazalcev. Ugotovitve študije, ki je zajela obdobje od začetka 90. let do leta 2015, so zaskrbljujoče, saj je razkrila, da v tem obdobju v nobeni državi na svetu niso bile zadovoljene temeljne potrebe ljudi, ne da bi ob tem bili naravni viri znatno preseženi. Še več, države so na splošno presegale deleže mej planeta hitreje, kot so dosegale minimalni družbeni prag. Tako se je število držav, ki presegajo biofizične meje planeta, v treh desetletjih povečalo z 32-55% na 50-66%, odvisno od kazalnika. Ugotovitve omenjene študije nedvoumno kažejo, da bodo trenutni trendi samo še poglobili ekološko krizo, ne bodo pa zagotovili družbene pravičnosti za vse ljudi.
Študija ugotavlja, da je v Sloveniji bilo leta 2015 izpolnjenih devet od enajstih kazalnikov za dostojno življenje. Če pa upoštevamo zadnje podatke, se Slovenija uvršča med države blaginje, kjer bi lahko dostojno živeli vsi ljudje. Po drugi strani pa Slovenija, podobno kot ostale države materialnega blagostanja, presega vse mejne vrednosti kazalcev naravne trajnosti.
Slovenija
Zadnji razpoložljivi podatki za leto 2022 kažejo, da Slovenija porabi skoraj 3-krat več materialnih surovin (snovni odtis) ter ustvari več kot 4-krat toplogrednih plinov od trajnostnih vrednosti.
Toplogredni plini (CO₂eq) na prebivalca, 1850 – 2022
Kako srečna je Zemlja?
Če sodimo po zgoraj opisanih trendih, naš planet nima veliko razlogov za srečo. To kažejo tudi podatki Indeksa srečnega planeta (Happy Planet Index – HPI), ki predstavlja merilo trajnostne blaginje. HPI razvršča države glede na to, kako učinkovito zagotavljajo dolgo in srečno življenje z uporabo naših omejenih okoljskih virov. Predstavlja kompas, ki sodobnim družbam pomaga najti prave odgovore na vprašanje: “Ali je mogoče živeti dobro, ne da bi takšno življenje Zemljo drago stalo?”
Kot prikazuje graf spodaj, Slovenija je v zadnjih dveh desetletjih izboljšala srečo ljudi in planeta, vendar pa njen ekološki odtis skoraj 3-krat presega globalno biokapaciteto na prebivalca.
Indeks srečnega planeta, Slovenija, 2006-2020
Indeks srečnega planeta postavlja na glavo ustaljene predstave o tem, katere države so najuspešnejše pri doseganju trajnostnega razvoja in ki najbolj osrečujejo planet. Tako je bila leta 2019 srednjeameriška država Costa Rica ocenjena kot država, ki je med 152 ocenjenimi državami najbližje doseganju trajnostne blaginje. Če primerjamo Slovenijo in Costa Rico, ugotovimo, da lahko prebivalci in prebivalke obeh držav pričakujejo dolgo življenje (Slovenija: 81,3 leta; Costa Rica: 80,3 leta) in da so zadovoljni z življenjem (Slovenija: 6,67/10; Costa Rica: 7,00/10). Ko pa primerjamo obe državi, kako ravnata s planetom, ugotovimo, da Slovenci in Slovenke za približno enako dolgo in srečno življenje ustvarijo skoraj 2-krat večji ekološki odtis od Kostaričanov in Kostaričank.
Tisto, kar še posebej izstopa, je, da na prvih treh mestih ni držav z visokim dohodkom. Drugo mesto, za Costa Rico, zaseda pacifiška otoška država Vanuatu, na tretje mesto pa se uvršča Kolumbija. Švica, kot najvišje uvrščena evropska država, zaseda četrto mesto. Nizozemska, kot najvišje uvrščena država EU, se nahaja šele na 18. mestu. Med državami EU so se bolje od Slovenije odrezale še Nemčija, Španija, Francija, Finska, Irska, Italija, Švedska, Ciper in Grčija. Slovenija se je z vrednostjo 47,9 uvrstila na 53. mesto ter s tem za las prehitela Bosno in Hercegovino z 47,8 indeksnimi točkami.
Zgornji podatki prikimavajo rezultatom raziskav, ki ugotavljajo, da ima materialno blagostanje, kot sta dohodek in premoženje, relativno majhno vlogo pri zagotavljanju blaginje in človeške sreče nasploh. Nedvomno, ne gre zanemariti dejstva, da uživanje nekaterih materialnih dobrin, kot so zdrava prehrana, primerna oblačila, dostojno življenjsko in bivalno okolje, ukvarjanje s prostočasnimi aktivnostmi itd., povečuje blaginjo, vendar pa le do določene ravni. Ko je ta presežena, višja potrošnja materialnih dobrin ne vodi več k povečanju blaginje, gre pa za pojav, ki mu ekonomisti in ekonomistke pravijo zakon padajočih donosov. Zato se bomo morali, če resnično želimo dobro človeštvu in planetu, odpovedati mitu o neskončni rasti materialnega blagostanja in osmisliti, kaj sploh je dobro življenje znotraj planetarnih mej. Če tega ne storimo v bližnji prihodnosti, bo tudi osmišljanje dobrega življenja postalo nesmiselno, saj, kot je nekoč dejala Ursula K. Le Guin:
»Imperativ kapitalizma ‘rast ali smrt’ je v radikalnem nasprotju z imperativom ekologije soodvisnosti in omejenosti. Ta dva imperativa ne moreta več sobivati drug z drugim in nobena družba, ki temelji na mitu, da ju je mogoče pomiriti, ne more upati na preživetje. Ali bomo vzpostavili ekološko družbo ali pa bo družba razpadla za vse, ne glede na njegov ali njen status.«